Page 215 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 215
derridajeva kritika husserlove semiologije in egologije ...
takem tudi vse tisto, kar Husserl misli z izrazi »doživetje«, »živi prezent«,
»identitetna sinteza« ipd. Derrida pa, narobe, odvrže subjekt v točki (1) in
dokaže njegovo nepertinentnost v točki (2), zato da bi ga lahko v sklepu raz-
glasil za strukturno mrtvega. To je levičarska gesta v teoriji: uspešno sicer
podere metafizične naivnosti klasičnega strukturalizma, uspešno tudi de-
struira metafizično ujetost akademske fenomenologije – a hkrati prezre po-
tenciale, ki jih prinaša strukturalizem za teorijo subjekta, in način, kako se
ta problematika implicitno misli v samem Husserlovem tekstu.
Če problematiko tako zastavimo, potem problem označevalca »jaz«
ni, kakor meni Husserl in kakor za njim povzema Derrida, v tem, da se,
kadar ga uporabljajo različni govorci, nanaša na različne »zunajjezikovne
predmete«: kolikor se v zadnji instanci »nanaša« na transcendentalni ego,
se tako in tako »nanaša« na isto. Temeljni trik označevalca »jaz« je v tem,
da se pri enem in istem govorcu hkrati nanaša na dve instanci: husserlovsko
rečeno, nanaša se hkrati na jaz, ki percipira, in na jaz, ki percipira samega
sebe kot percipirajočega; preprosteje povedano, nanaša se hkrati na subjekt
izjave in na subjekt izjavljanja, in sicer tako, da omogoča refleksivni obrat –
da razdaljo med obema instancama hkrati vzdržuje in »odpravlja«. Hkra-
ti vzpostavlja pogoj za možnost refleksije (distanco) in v tistem, kar je s tem
pogojem omogočeno, proizvaja iluzijo o odpravi pogoja samega, tj. proizva-
ja učinek refleksije kot identitetne sinteze. Husserl hoče seveda to iluzijo
ohraniti kot izhodišče, žarišče, kot temelj, skratka, obdelati jo hoče tako, da
bi postala ne-iluzija –a izrecno priznava, da je nujna cena za ta iluzionistični
trik v tem, da stratifikacija zapovrstnih refleksij pobegne v neskončnost.15
V derridajevskem besedišču rečeno, Husserl s tem priznava ireduktibil-
nost indica in tok prezenta postavlja v odvisnost od gibanja sledi. A to dela
na način, ki je danes videti teoretsko produktivnejši kakor v času, ko je na-
stala knjiga Glas in fenomen: ohranja namreč oba momenta, reflektivnost,
15 Navedimo tale odlomek iz 40. predavanja iz Erste Philosophie (n. d.), da naznačimo bogastvo teksta:
»/J/az, ki izvršuje refleksijo, je očitno na način ‘jaza, ki samega sebe pozablja’, in njegov lastni apercepcij-
ski akt je akt, ki se samega sebe ne zaveda. Če pa, narobe, vprašamo, odkod nam prihaja spoznanje o tej
samopozabi na višji ravni, je odgovor jasen, saj je isti kakor za samopozabo na nižji ravni: spoznanje nam
pride od refleksije, natančneje, tokrat od refleksije na drugi stopnji z reflektirajočim jazom, ki sodi k njej in
ki sam spet pozablja nase /…/. Ni treba poudarjati, da vsaka nova refleksija na višji stopnji prinese nov jaz,
ki je subjekt njene izvršitve, tako da se na primer tretji jaz in njegov akt nanašata na drugi jaz, ta pa na pr-
vega /…/. /I/zraz samopozaba /Selbstvergessenheit/ ni povsem ustrezen, saj bi glede na tisto, čemur nava-
dno pravimo pozaba, morala najprej biti neka zavestna vednost o sebi, tej pa bi potem morala slediti poza-
ba tistega, kar je že bilo zavestno. Tu pa je očitno način samopozabe, če ga gledamo samega na sebi, prav
tisto, kar je prvo.« – Refleksivno ozaveščanje ni mogoče brez samopozabe, samopozaba je tako rekoč
temelj za samozavedanje. Vso neskončno verigo jazov, ki ne vedo zase in tako omogočajo reflektirani in
samozavedajoči se status poprejšnjim jazom, organizira ena sama opozicija: jaz, ki ne ve zase – subjekt iz-
javljanja / jaz, ki se samega sebe (?) zaveda – subjekt izjave.
takem tudi vse tisto, kar Husserl misli z izrazi »doživetje«, »živi prezent«,
»identitetna sinteza« ipd. Derrida pa, narobe, odvrže subjekt v točki (1) in
dokaže njegovo nepertinentnost v točki (2), zato da bi ga lahko v sklepu raz-
glasil za strukturno mrtvega. To je levičarska gesta v teoriji: uspešno sicer
podere metafizične naivnosti klasičnega strukturalizma, uspešno tudi de-
struira metafizično ujetost akademske fenomenologije – a hkrati prezre po-
tenciale, ki jih prinaša strukturalizem za teorijo subjekta, in način, kako se
ta problematika implicitno misli v samem Husserlovem tekstu.
Če problematiko tako zastavimo, potem problem označevalca »jaz«
ni, kakor meni Husserl in kakor za njim povzema Derrida, v tem, da se,
kadar ga uporabljajo različni govorci, nanaša na različne »zunajjezikovne
predmete«: kolikor se v zadnji instanci »nanaša« na transcendentalni ego,
se tako in tako »nanaša« na isto. Temeljni trik označevalca »jaz« je v tem,
da se pri enem in istem govorcu hkrati nanaša na dve instanci: husserlovsko
rečeno, nanaša se hkrati na jaz, ki percipira, in na jaz, ki percipira samega
sebe kot percipirajočega; preprosteje povedano, nanaša se hkrati na subjekt
izjave in na subjekt izjavljanja, in sicer tako, da omogoča refleksivni obrat –
da razdaljo med obema instancama hkrati vzdržuje in »odpravlja«. Hkra-
ti vzpostavlja pogoj za možnost refleksije (distanco) in v tistem, kar je s tem
pogojem omogočeno, proizvaja iluzijo o odpravi pogoja samega, tj. proizva-
ja učinek refleksije kot identitetne sinteze. Husserl hoče seveda to iluzijo
ohraniti kot izhodišče, žarišče, kot temelj, skratka, obdelati jo hoče tako, da
bi postala ne-iluzija –a izrecno priznava, da je nujna cena za ta iluzionistični
trik v tem, da stratifikacija zapovrstnih refleksij pobegne v neskončnost.15
V derridajevskem besedišču rečeno, Husserl s tem priznava ireduktibil-
nost indica in tok prezenta postavlja v odvisnost od gibanja sledi. A to dela
na način, ki je danes videti teoretsko produktivnejši kakor v času, ko je na-
stala knjiga Glas in fenomen: ohranja namreč oba momenta, reflektivnost,
15 Navedimo tale odlomek iz 40. predavanja iz Erste Philosophie (n. d.), da naznačimo bogastvo teksta:
»/J/az, ki izvršuje refleksijo, je očitno na način ‘jaza, ki samega sebe pozablja’, in njegov lastni apercepcij-
ski akt je akt, ki se samega sebe ne zaveda. Če pa, narobe, vprašamo, odkod nam prihaja spoznanje o tej
samopozabi na višji ravni, je odgovor jasen, saj je isti kakor za samopozabo na nižji ravni: spoznanje nam
pride od refleksije, natančneje, tokrat od refleksije na drugi stopnji z reflektirajočim jazom, ki sodi k njej in
ki sam spet pozablja nase /…/. Ni treba poudarjati, da vsaka nova refleksija na višji stopnji prinese nov jaz,
ki je subjekt njene izvršitve, tako da se na primer tretji jaz in njegov akt nanašata na drugi jaz, ta pa na pr-
vega /…/. /I/zraz samopozaba /Selbstvergessenheit/ ni povsem ustrezen, saj bi glede na tisto, čemur nava-
dno pravimo pozaba, morala najprej biti neka zavestna vednost o sebi, tej pa bi potem morala slediti poza-
ba tistega, kar je že bilo zavestno. Tu pa je očitno način samopozabe, če ga gledamo samega na sebi, prav
tisto, kar je prvo.« – Refleksivno ozaveščanje ni mogoče brez samopozabe, samopozaba je tako rekoč
temelj za samozavedanje. Vso neskončno verigo jazov, ki ne vedo zase in tako omogočajo reflektirani in
samozavedajoči se status poprejšnjim jazom, organizira ena sama opozicija: jaz, ki ne ve zase – subjekt iz-
javljanja / jaz, ki se samega sebe (?) zaveda – subjekt izjave.
