Page 207 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 207
derridajeva kritika husserlove semiologije in egologije ...
daljnje vprašanje je: če je fonologija prva realizacija Saussurovega progra-
ma, ali je mogoče tudi edina mogoča realizacija? in če je edina mogoča rea-
lizacija, kaj za Saussurovo teorijo pomeni to, da velja na področju, ki ni nje-
no »lastno« področje? Pozneje je Saussurov program doživel še eno uspe-
šno realizacijo, tokrat na področju zgodovinskega jezikoslovja v delu Émila
Benvenista:6 Benveniste resda operira z »znaki« v pristnem saussurovskem
duhu, a hkrati je za njegov postopek značilno, da ne daje globalnih opisov
jezikov, pač pa zajema le njegove dele, posamične segmente ali vidike; posta-
vlja se vprašanje, kaj za Saussurov program pomeni, da ga je mogoče realizi-
rati le parcialno in ne globalistično, če hkrati pojmu strukture daje njegov
smisel prav njegova globalistična pretenzija. To vprašanje se še zaostri, če
pogledamo poskuse globalnega strukturalnega opisa jezika, ki se jih vsej za-
pletenosti navkljub drži nekakšen priokus, da so manqués, spodleteli, in ne-
sporno inferiorni poznejši generativni gramatiki. Če se je v jezikoslovju Sa-
ussurov program realiziral na nižjih nivojih od tistega, na katerem je bil po-
stavljen, pa je bilo videti, da ga je mogoče operacionalizirati tudi na ravni, ki
je »višja« in obsežnejša od jezikoslovja, v okviru »znanosti o življenju zna-
kov v naročju družbe«, ki jo je napovedal že Saussure, tj. v okviru semio-
logije. V tej smeri je šla glosematika Louisa Hjelmsleva – a največjo prepri-
čljivost je strukturalna metoda dosegla spet na nepričakovanem področju, v
Lévi-Straussovi antropologiji (pri raziskovanju najprej sorodstvenih struk-
tur, pozneje pa zlasti mitov – tj. »sekundarnih sistemov pomenjanja«). Bi-
lanca Saussurovega projekta »splošne lingvistike« je potemtakem parado-
ksna: ali lingvistika, a ne splošna, ali splošnost, a ne v lingvistiki.
Zanimiv prelom se je zgodil, ko je Barthes antropološki strukturali-
zem prenesel na raziskovanje vsakdanje mitologije:7 to je bil začetek razma-
ha semiotike, epistemološka morala dogajanja pa je njegovim nosilcem ušla.
Če je globalizem strukturalističnega projekta mogoče uveljaviti na »sekun-
darnih sistemih« pomenjanja, ki so v nekakšnem parazitskem razmerju do
»primarnih« (tj. jezikovnih) sistemov – ali to ne pomeni, da je saturacija,
ki je »materialna podlaga« za uspešnost strukturalnega prijema, že sama
parazitska tvorba na označevalnem sistemu, ki je sam na sebi ireduktibilno
»pomanjkljiv«?
Materialistični pisci, ki so se v šestdesetih letih zbirali okoli revije Ca-
hiers pour l’analyse, so zato vpeljali koncept manka, seveda v navezavi z La-
canovo psihoanalizo, nadomestnika (tenant-lieu), Derrida pa je vpeljal mo-
6 É. Benveniste, Problèmes de linguistique générale, Pariz 1966 (slov. prev prvega od dveh zvezkov: isti, Proble-
mi splošne lingvistike I, slov. prev. I. Žagar, B. Nežmah, Ljubljana 1988); isti, Le vocabulaire des institutions
indo-européennes, 2 zv., Pariz 1969.
7 R. Barthes, Mythologies, Pariz 1957.
daljnje vprašanje je: če je fonologija prva realizacija Saussurovega progra-
ma, ali je mogoče tudi edina mogoča realizacija? in če je edina mogoča rea-
lizacija, kaj za Saussurovo teorijo pomeni to, da velja na področju, ki ni nje-
no »lastno« področje? Pozneje je Saussurov program doživel še eno uspe-
šno realizacijo, tokrat na področju zgodovinskega jezikoslovja v delu Émila
Benvenista:6 Benveniste resda operira z »znaki« v pristnem saussurovskem
duhu, a hkrati je za njegov postopek značilno, da ne daje globalnih opisov
jezikov, pač pa zajema le njegove dele, posamične segmente ali vidike; posta-
vlja se vprašanje, kaj za Saussurov program pomeni, da ga je mogoče realizi-
rati le parcialno in ne globalistično, če hkrati pojmu strukture daje njegov
smisel prav njegova globalistična pretenzija. To vprašanje se še zaostri, če
pogledamo poskuse globalnega strukturalnega opisa jezika, ki se jih vsej za-
pletenosti navkljub drži nekakšen priokus, da so manqués, spodleteli, in ne-
sporno inferiorni poznejši generativni gramatiki. Če se je v jezikoslovju Sa-
ussurov program realiziral na nižjih nivojih od tistega, na katerem je bil po-
stavljen, pa je bilo videti, da ga je mogoče operacionalizirati tudi na ravni, ki
je »višja« in obsežnejša od jezikoslovja, v okviru »znanosti o življenju zna-
kov v naročju družbe«, ki jo je napovedal že Saussure, tj. v okviru semio-
logije. V tej smeri je šla glosematika Louisa Hjelmsleva – a največjo prepri-
čljivost je strukturalna metoda dosegla spet na nepričakovanem področju, v
Lévi-Straussovi antropologiji (pri raziskovanju najprej sorodstvenih struk-
tur, pozneje pa zlasti mitov – tj. »sekundarnih sistemov pomenjanja«). Bi-
lanca Saussurovega projekta »splošne lingvistike« je potemtakem parado-
ksna: ali lingvistika, a ne splošna, ali splošnost, a ne v lingvistiki.
Zanimiv prelom se je zgodil, ko je Barthes antropološki strukturali-
zem prenesel na raziskovanje vsakdanje mitologije:7 to je bil začetek razma-
ha semiotike, epistemološka morala dogajanja pa je njegovim nosilcem ušla.
Če je globalizem strukturalističnega projekta mogoče uveljaviti na »sekun-
darnih sistemih« pomenjanja, ki so v nekakšnem parazitskem razmerju do
»primarnih« (tj. jezikovnih) sistemov – ali to ne pomeni, da je saturacija,
ki je »materialna podlaga« za uspešnost strukturalnega prijema, že sama
parazitska tvorba na označevalnem sistemu, ki je sam na sebi ireduktibilno
»pomanjkljiv«?
Materialistični pisci, ki so se v šestdesetih letih zbirali okoli revije Ca-
hiers pour l’analyse, so zato vpeljali koncept manka, seveda v navezavi z La-
canovo psihoanalizo, nadomestnika (tenant-lieu), Derrida pa je vpeljal mo-
6 É. Benveniste, Problèmes de linguistique générale, Pariz 1966 (slov. prev prvega od dveh zvezkov: isti, Proble-
mi splošne lingvistike I, slov. prev. I. Žagar, B. Nežmah, Ljubljana 1988); isti, Le vocabulaire des institutions
indo-européennes, 2 zv., Pariz 1969.
7 R. Barthes, Mythologies, Pariz 1957.
