Page 210 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 210
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
mu znaka, proti »idealizmu« znaka, ki mora biti ponovljiv in se vselej na-
našati na nekaj istega in »idealnega«.
Argumenta vsak zase in oba skupaj držita: toda (1-b) rabi za prehod k
drugemu delu postopka, ta pa je v protislovju z argumentom (1-a) in s ce-
lotnim prvim delom postopka, torej z (1), in v okviru (1) tudi z (1-b); to-
rej je argument (1-b) v svoji posledici v nasprotju s samim seboj. Poskusili
bomo pokazati, da je prav na tej točki Derrida zgrešil domet Husserlove-
ga transcendentalnega jaza. A poglejmo najprej, kako teče postopek naprej.
(2) Če torej »jaz«, ker je znak, kakor vsak znak vselej »pomeni« ne-
kaj istega, idealnega, tedaj pomeni tudi, kadar njegovega objekta ni – če je
neznan, fiktiven ali mrtev. »Jaz« lahko funkcionira brez objekta, brezo-
bjektno funkcioniranje pa je značilnost znaka kot znaka, namreč kot pi-
save (igre razlik itn.). Poanta: pisava je testamentarna: mrtva črka je pred
živo besedo.
Točko (2) je pravzaprav mogoče dokazati ob slehernem referencialnem
znaku: referencialni znaki se vsi nanašajo na svoj predmet tako, da ga – kot
»ta« konkretni predmet – na neki način »briskirajo«. To je mogoče po-
kazati na dva načina. Na eni strani – in precej trivialno – znak »pomeni«
tudi, če njegovega predmeta tako ali drugače »ni«: v tem je ravno »bistvo«
znaka, prav to je najbanalnejša razsežnost in najbolj tipična situacija zna-
kovnosti nasploh. Drugače bi se mogli – ali bi se nemara celo morali – po-
govarjati, kakor so predlagali na Akademiji v Lagadu:9 kar s stvarmi sami-
mi. Sama absurdnost Swiftove domislice kaže, da je govorica – in znakov-
nost nasploh – konstitutivno neodvisna od »zunajjezikovnega« (»pred-
metnega«) sveta: in torej proizvaja učinek »pomena« tudi, in zlasti, in prav
kadar je njen »predmet« odsoten, ga tako ali drugače ni, je, denimo, mr-
tev. Na drugi strani pa znak svoj »predmet«, tudi kadar je navzoč, designi-
ra prek »ideje« ali prek »koncepta« tega predmeta: torej prek nečesa, kar
»biva« na način večnosti in nespremenljivosti, kar torej s samim svojim ek-
sistenčnim načinom implicira minljivost tistega konkretnega empiričnega
predmeta, ki je z njegovim posredovanjem designiran.
Derridajeva izpeljava potemtakem velja za znak nasploh – in njegov
sklep je od te splošnosti tudi odvisen. Točka (2) za znak nasploh, torej za sle-
herni znak – z izjemo znaka »jaz« in njemu podobnih. Znak »jaz« spada
med shifterje (preklopnike, znake vrste »zdaj«, »tu«) in je vselej zaznamo-
van z napotkom na govorno situacijo, torej s »subjektivnostjo« – tudi če je
9 »Ko so že besede zgolj imena za stvari, bi bilo bolj pametno, da bi vsi ljudje nosili s seboj take stvari, ki so
jim potrebne, da izrazijo tisto, o čemer hočejo razpravljati. /…/ /Č/e je treba komu mnogo govoriti in o
raznih rečeh, bo nujno moral nositi na hrbtu sorazmerno velik sveženj stvari.« (J. Swift, Guliverjeva poto-
vanja, slov. prev. I. Cankar, Ljubljana 1967, 214.)
mu znaka, proti »idealizmu« znaka, ki mora biti ponovljiv in se vselej na-
našati na nekaj istega in »idealnega«.
Argumenta vsak zase in oba skupaj držita: toda (1-b) rabi za prehod k
drugemu delu postopka, ta pa je v protislovju z argumentom (1-a) in s ce-
lotnim prvim delom postopka, torej z (1), in v okviru (1) tudi z (1-b); to-
rej je argument (1-b) v svoji posledici v nasprotju s samim seboj. Poskusili
bomo pokazati, da je prav na tej točki Derrida zgrešil domet Husserlove-
ga transcendentalnega jaza. A poglejmo najprej, kako teče postopek naprej.
(2) Če torej »jaz«, ker je znak, kakor vsak znak vselej »pomeni« ne-
kaj istega, idealnega, tedaj pomeni tudi, kadar njegovega objekta ni – če je
neznan, fiktiven ali mrtev. »Jaz« lahko funkcionira brez objekta, brezo-
bjektno funkcioniranje pa je značilnost znaka kot znaka, namreč kot pi-
save (igre razlik itn.). Poanta: pisava je testamentarna: mrtva črka je pred
živo besedo.
Točko (2) je pravzaprav mogoče dokazati ob slehernem referencialnem
znaku: referencialni znaki se vsi nanašajo na svoj predmet tako, da ga – kot
»ta« konkretni predmet – na neki način »briskirajo«. To je mogoče po-
kazati na dva načina. Na eni strani – in precej trivialno – znak »pomeni«
tudi, če njegovega predmeta tako ali drugače »ni«: v tem je ravno »bistvo«
znaka, prav to je najbanalnejša razsežnost in najbolj tipična situacija zna-
kovnosti nasploh. Drugače bi se mogli – ali bi se nemara celo morali – po-
govarjati, kakor so predlagali na Akademiji v Lagadu:9 kar s stvarmi sami-
mi. Sama absurdnost Swiftove domislice kaže, da je govorica – in znakov-
nost nasploh – konstitutivno neodvisna od »zunajjezikovnega« (»pred-
metnega«) sveta: in torej proizvaja učinek »pomena« tudi, in zlasti, in prav
kadar je njen »predmet« odsoten, ga tako ali drugače ni, je, denimo, mr-
tev. Na drugi strani pa znak svoj »predmet«, tudi kadar je navzoč, designi-
ra prek »ideje« ali prek »koncepta« tega predmeta: torej prek nečesa, kar
»biva« na način večnosti in nespremenljivosti, kar torej s samim svojim ek-
sistenčnim načinom implicira minljivost tistega konkretnega empiričnega
predmeta, ki je z njegovim posredovanjem designiran.
Derridajeva izpeljava potemtakem velja za znak nasploh – in njegov
sklep je od te splošnosti tudi odvisen. Točka (2) za znak nasploh, torej za sle-
herni znak – z izjemo znaka »jaz« in njemu podobnih. Znak »jaz« spada
med shifterje (preklopnike, znake vrste »zdaj«, »tu«) in je vselej zaznamo-
van z napotkom na govorno situacijo, torej s »subjektivnostjo« – tudi če je
9 »Ko so že besede zgolj imena za stvari, bi bilo bolj pametno, da bi vsi ljudje nosili s seboj take stvari, ki so
jim potrebne, da izrazijo tisto, o čemer hočejo razpravljati. /…/ /Č/e je treba komu mnogo govoriti in o
raznih rečeh, bo nujno moral nositi na hrbtu sorazmerno velik sveženj stvari.« (J. Swift, Guliverjeva poto-
vanja, slov. prev. I. Cankar, Ljubljana 1967, 214.)
