Page 213 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 213
derridajeva kritika husserlove semiologije in egologije ...
»kos« vsej bogatiji, ki naj bi jo izrazil in ki naj bi jo zato zmogel indicira-
ti – pač pa ni ekspresiven zato, ker ni ničesar, kar naj bi se sploh »izrazilo«.
Lahko bi z Derridajem rekli, da tu naivna metafizična semiologija Husser-
lu onemogoča, da bi domislil svojo lastno transcendentalno egologijo, prav
zato, ker mu notranja metafizika egologije onemogoča, da bi uvidel omeje-
nost znakoslovja.
Pomembno pa je, da Husserl v okviru metafizike percepcije že tako
rekoč izrecno prebije te omejitve (in kako naj bi jih prebil drugače kakor
izhajajoč iz duhovnega položaja, ki mu ga je zapustila tradicija?). V dru-
gem delu Prve filozofije11 izhaja iz premise, da je vsako doživetje bistveno
percepcija; iz tega izpelje prvi pojem refleksivnosti – za paradigmo refle-
ksije postavi položaj, ko jaz percipira sebe kot percipirajočega; to najprej
ponazori (v odličnem didaktičnem slogu) s percipiranjem svoje lastne per-
cepcije vzdolž diahrone osi (spomini ipd.); potem vpelje sinhroni pojem
refleksivnosti: hkrati ko percipiram predmet, percipiram tudi samega sebe
kot percipirajočega; iz tega izpelje motiv podvojitve, Verdoppelung, ali raz-
cepa, Scheidung, in z malenkostnim interpretacijskim posegom bi lahko
pokazali, da je za Husserla prav ta razcep sámo »jazovstvo jaza«.12 Ta raz-
cep, ki »je« jaz, Husserl na eni strani misli skoz problematiko retencije in
protencije, tj. skoz tematiko, ki jo je Derrida obdelal v Glasu in fenome-
nu, na drugi strani pa razcep koncipira kot razcep med subjektom izjavlja-
nja in subjektom izjave.13
Pravzaprav je zadosti, da Derridajevo rekonceptualizacijo protencije in
retencije v problematiko sledi križamo s to husserlovsko koncepcijo pod-
vojitve jaza kot razcepom med subjektom izjavljanja in subjektom izjave,
pa dobimo koncept znaka »jaz« kot »imena« za sled, natančneje – »jaz«
lahko potem mislimo kot sled derridajevske sledi v samem označevalnem
dispozitivu, kot označevalec označevalca, označevalec, »gramatično« spo-
soben, da prevzame funkcijo faličnega označevalca.
Potem pa postane tudi jasno, da je Derridajeva teza (1-b) zgrešena zato,
ker problematiko označevalca »jaz« (in njemu podobnih) nelegitimno za-
pre v razmerje znak–predmet, namesto da bi jo mislila v njenem registru, tj.
11 E. Husserl, Erste Philosophie, Haag 1959 (1923–1924): gl. 39. in 40. predavanje v razdelku Zweiter Teil:
Theorie der phänomenologischen Reduktion.
12 Npr.: »Vidim, da egološko življenje v delovanju ni absolutno nič drugega kakor ta proces-da-se-
nenehno-cepim-v-dejavnem-vedênju.«
13 »/V/ živem prezentu imam, v stanju koeksistence, podvojeni jaz in podvojeni jazov akt; torej jaz, ki zdaj še na-
prej gleda hišo, in jaz, ki izvršuje ta akt: ‘Zavedam se, da še naprej gledam hišo’, ki se, denimo, izraža v obli-
ki: ‘gledam hišo’. Ta preprosti stavek je namreč izjava reflektirajočega jaza, medtem ko je jaz, ki je v njej iz-
javljen, jaz, ki ga dojema refleksija.«
»kos« vsej bogatiji, ki naj bi jo izrazil in ki naj bi jo zato zmogel indicira-
ti – pač pa ni ekspresiven zato, ker ni ničesar, kar naj bi se sploh »izrazilo«.
Lahko bi z Derridajem rekli, da tu naivna metafizična semiologija Husser-
lu onemogoča, da bi domislil svojo lastno transcendentalno egologijo, prav
zato, ker mu notranja metafizika egologije onemogoča, da bi uvidel omeje-
nost znakoslovja.
Pomembno pa je, da Husserl v okviru metafizike percepcije že tako
rekoč izrecno prebije te omejitve (in kako naj bi jih prebil drugače kakor
izhajajoč iz duhovnega položaja, ki mu ga je zapustila tradicija?). V dru-
gem delu Prve filozofije11 izhaja iz premise, da je vsako doživetje bistveno
percepcija; iz tega izpelje prvi pojem refleksivnosti – za paradigmo refle-
ksije postavi položaj, ko jaz percipira sebe kot percipirajočega; to najprej
ponazori (v odličnem didaktičnem slogu) s percipiranjem svoje lastne per-
cepcije vzdolž diahrone osi (spomini ipd.); potem vpelje sinhroni pojem
refleksivnosti: hkrati ko percipiram predmet, percipiram tudi samega sebe
kot percipirajočega; iz tega izpelje motiv podvojitve, Verdoppelung, ali raz-
cepa, Scheidung, in z malenkostnim interpretacijskim posegom bi lahko
pokazali, da je za Husserla prav ta razcep sámo »jazovstvo jaza«.12 Ta raz-
cep, ki »je« jaz, Husserl na eni strani misli skoz problematiko retencije in
protencije, tj. skoz tematiko, ki jo je Derrida obdelal v Glasu in fenome-
nu, na drugi strani pa razcep koncipira kot razcep med subjektom izjavlja-
nja in subjektom izjave.13
Pravzaprav je zadosti, da Derridajevo rekonceptualizacijo protencije in
retencije v problematiko sledi križamo s to husserlovsko koncepcijo pod-
vojitve jaza kot razcepom med subjektom izjavljanja in subjektom izjave,
pa dobimo koncept znaka »jaz« kot »imena« za sled, natančneje – »jaz«
lahko potem mislimo kot sled derridajevske sledi v samem označevalnem
dispozitivu, kot označevalec označevalca, označevalec, »gramatično« spo-
soben, da prevzame funkcijo faličnega označevalca.
Potem pa postane tudi jasno, da je Derridajeva teza (1-b) zgrešena zato,
ker problematiko označevalca »jaz« (in njemu podobnih) nelegitimno za-
pre v razmerje znak–predmet, namesto da bi jo mislila v njenem registru, tj.
11 E. Husserl, Erste Philosophie, Haag 1959 (1923–1924): gl. 39. in 40. predavanje v razdelku Zweiter Teil:
Theorie der phänomenologischen Reduktion.
12 Npr.: »Vidim, da egološko življenje v delovanju ni absolutno nič drugega kakor ta proces-da-se-
nenehno-cepim-v-dejavnem-vedênju.«
13 »/V/ živem prezentu imam, v stanju koeksistence, podvojeni jaz in podvojeni jazov akt; torej jaz, ki zdaj še na-
prej gleda hišo, in jaz, ki izvršuje ta akt: ‘Zavedam se, da še naprej gledam hišo’, ki se, denimo, izraža v obli-
ki: ‘gledam hišo’. Ta preprosti stavek je namreč izjava reflektirajočega jaza, medtem ko je jaz, ki je v njej iz-
javljen, jaz, ki ga dojema refleksija.«
