Page 216 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 216
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
prisebnost, prezenco smisla itn. – in stratifikacijo jazov, indikativnost, re-
tencijo in protencijo itn.; četudi ohranja dominanto ves čas na prvem mo-
mentu, vseeno ne izničuje napetosti med njima. Prav tej Derridajevi knjigi
gre zasluga, da je premaknila poudarek na drugi moment.
Na eni strani je potemtakem iluzija prisebnosti, polne prezence smisla,
eskpresivnosti itn.; na drugi strani posredovanost s sledjo, razlîka, indika-
tivnost: s Husserlom moramo tedaj narediti korak, ki pelje ven iz »percep-
tivne« formulacije transcendentalnega življenja. Dragoceno je, da Husserl
sam percepcijo in samo-percepcijo formulira kot vprašanje izjavljanja, tj.
kot vprašanje označevalca, z genialno intuicijo, ko pravi, da en in isti »pre-
prosti stavek« pokriva oba momenta. V takem stavku, ki izraža hkrati per-
cepcijo in samo-percepcijo, tj. v stavku refleksije, je en jaz v stanju laten-
ce (samopozabe), drugi v stanju patence (samozavedanja): prvi je pogoj za
drugega. Pri tej zastavitvi problema je sploh problematično govoriti o kakr-
šnemkoli »samozavedanju«, celo o »refleksiji«: saj gre zgolj za metagovor-
no razmerje med jazom, ki je v latenci, in jazom, ki je v patenci. Kolikor je
mogoče govoriti o »samozavedanju«, »refleksiji« ipd., gre zgolj za učinek
besedne igre: vse je odvisno od tega, da obe instanci označuje isti indic, na-
mreč indic »jaz«. Vsa možnost identitetne sinteze je odvisna od ambivalen-
tnega delovanja indica, od označevalca. Prav zato neskončna sedimentacija
latentnih-patentnih jazov ni nujna – in prav zato je refleksivna iluzija sploh
možna: če bi se zadeva dogajala, kakor jo opisuje Husserl, bi bila refleksi-
ja, bi bilo samozavedanje zgolj infinitezimalna meja, bi bilo samozavedanje
večno v prelogu, večno odloženo. Ker pa isti »preprosti stavek« nosi oba
momenta, in ker isti indic označuje obe instanci – je ta amfibolični označe-
valec v cirkularnem razmerju do sebe samega, in temu lahko potem rečemo
»samozavedanje«. Zato ni zadosti reči, da iz žive prisebnosti indica ni mo-
goče reducirati – temveč moramo dodati: prav ta ireduktibilnost indikativ-
nosti je pogoj za možnost prisebnosti.
Če zdaj še mi prevedemo husserlovski dispozitiv v drugo besedišče, to-
krat v konceptualni aparat lacanovske psihoanalize, pa lahko izpeljemo še
neko nadaljnjo konsekvenco. Latentni jaz koncipiramo kot subjekt izjave.
Subjekt izjavljanja deluje na način logične gramatike, »pravilno izobliko-
vanih jezikovnih nizov«, in je na način »samopozabe« ali latence – to-
rej ni na način prisebnosti; subjekt izjave pa je kraj prisebnosti, ekspresi-
je, identitetne sinteze – a le s tem pogojem, da vznikne v prostoru, ki ga od-
pre subjekt izjavljanja. Ali drugače povedano: jaz (prisebni, ekspresivni jaz)
ne more drugemu sporočiti nobenega smisla, če se ne vpiše v polje Drugega; in
to isto velja tudi za sporočanje samemu sebi, tj. za husserlovsko samotno ži-
vljenje duš.
prisebnost, prezenco smisla itn. – in stratifikacijo jazov, indikativnost, re-
tencijo in protencijo itn.; četudi ohranja dominanto ves čas na prvem mo-
mentu, vseeno ne izničuje napetosti med njima. Prav tej Derridajevi knjigi
gre zasluga, da je premaknila poudarek na drugi moment.
Na eni strani je potemtakem iluzija prisebnosti, polne prezence smisla,
eskpresivnosti itn.; na drugi strani posredovanost s sledjo, razlîka, indika-
tivnost: s Husserlom moramo tedaj narediti korak, ki pelje ven iz »percep-
tivne« formulacije transcendentalnega življenja. Dragoceno je, da Husserl
sam percepcijo in samo-percepcijo formulira kot vprašanje izjavljanja, tj.
kot vprašanje označevalca, z genialno intuicijo, ko pravi, da en in isti »pre-
prosti stavek« pokriva oba momenta. V takem stavku, ki izraža hkrati per-
cepcijo in samo-percepcijo, tj. v stavku refleksije, je en jaz v stanju laten-
ce (samopozabe), drugi v stanju patence (samozavedanja): prvi je pogoj za
drugega. Pri tej zastavitvi problema je sploh problematično govoriti o kakr-
šnemkoli »samozavedanju«, celo o »refleksiji«: saj gre zgolj za metagovor-
no razmerje med jazom, ki je v latenci, in jazom, ki je v patenci. Kolikor je
mogoče govoriti o »samozavedanju«, »refleksiji« ipd., gre zgolj za učinek
besedne igre: vse je odvisno od tega, da obe instanci označuje isti indic, na-
mreč indic »jaz«. Vsa možnost identitetne sinteze je odvisna od ambivalen-
tnega delovanja indica, od označevalca. Prav zato neskončna sedimentacija
latentnih-patentnih jazov ni nujna – in prav zato je refleksivna iluzija sploh
možna: če bi se zadeva dogajala, kakor jo opisuje Husserl, bi bila refleksi-
ja, bi bilo samozavedanje zgolj infinitezimalna meja, bi bilo samozavedanje
večno v prelogu, večno odloženo. Ker pa isti »preprosti stavek« nosi oba
momenta, in ker isti indic označuje obe instanci – je ta amfibolični označe-
valec v cirkularnem razmerju do sebe samega, in temu lahko potem rečemo
»samozavedanje«. Zato ni zadosti reči, da iz žive prisebnosti indica ni mo-
goče reducirati – temveč moramo dodati: prav ta ireduktibilnost indikativ-
nosti je pogoj za možnost prisebnosti.
Če zdaj še mi prevedemo husserlovski dispozitiv v drugo besedišče, to-
krat v konceptualni aparat lacanovske psihoanalize, pa lahko izpeljemo še
neko nadaljnjo konsekvenco. Latentni jaz koncipiramo kot subjekt izjave.
Subjekt izjavljanja deluje na način logične gramatike, »pravilno izobliko-
vanih jezikovnih nizov«, in je na način »samopozabe« ali latence – to-
rej ni na način prisebnosti; subjekt izjave pa je kraj prisebnosti, ekspresi-
je, identitetne sinteze – a le s tem pogojem, da vznikne v prostoru, ki ga od-
pre subjekt izjavljanja. Ali drugače povedano: jaz (prisebni, ekspresivni jaz)
ne more drugemu sporočiti nobenega smisla, če se ne vpiše v polje Drugega; in
to isto velja tudi za sporočanje samemu sebi, tj. za husserlovsko samotno ži-
vljenje duš.
