Page 206 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 206
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
tekst; a naše branje je hkrati ubrano enako kakor tekst, ki ga beremo: kakor
Derrida v Husserlu tudi mi v Derridaju razbiramo zlasti historialno razse-
žnost teksta, razsežnost, ki se v spisu samem kaže kot splet protislovij, dvo-
umnosti, nedoslednosti in tistega, kar je izrečeno, ne da bi bilo povedano.
Intenca torej vendarle participira pri učinkih, četudi pretežno negativno.
Epistemološko pot, ki je pripeljala do strukturalizma šestdesetih let,
lahko, če močno poenostavimo, opišemo takole. Najprej je Ferdinand de
Saussure v splošni lingvistiki postavil koncept jezika kot sinhronega sis-
tema razlik;2 k temu ga je napeljalo zgodovinsko jezikovno raziskovanje:
pokazalo se je namreč, da je mogoče vprašanja, ki se postavljajo v diahro-
nem raziskovanju jezika, rešiti le, če najprej skonstruiramo sinhrono jezi-
kovno »stanje«.3 Ali natančneje: zgodovinsko raziskovanje jezika je mogo-
če edinole, če priznamo epistemološko dominanto sinhronije. Osnovni pre-
lom, ki ga je Saussure naredil v jezikoslovju, je strogo analogen Marxove-
mu prelomu na področju proučevanja zgodovine; Marx je seveda proizvedel
tudi koncept tega epistemološkega reza: diahrona razsežnost se v sinhrono
strukturo vpisuje kot mreža njenih notranjih protislovij.4 Saussurova teori-
ja je seveda ponudila le nekakšen splošni kategorialni aparat, tj. sveženj te-
oretskih konceptov v prelogu. Prva realizacija tega programa je fonologija,5
kjer strukturalna metoda proizvede epistemološki rez in na področju, ki
ga je zasedala predznanstvena fonetika, vzpostavi teoretsko polje; osrednji
koncept je fonem, sveženj razločevalnih potez: fonem ni več predalček, ka-
mor bi tlačili empirični material, pač pa je, althusserjevsko rečeno, spoznav-
ni predmet, teoretski konstrukt, ki svojo »konsistenco« dobiva iz fonem-
skega sistema kot sistema razlik – in prav ta sistem šele omogoča urejanje
empiričnega materiala. Značilno za to prvo realizacijo Saussurovega pro-
grama je, da do nje ni prišlo na področju, ki ga je imel v mislih Saussure:
osnovni element jezikovnega sistema po Saussuru je »znak«, kar pri njem
v grobem pomeni besedo, fonem pa je nižja enota: fonem ni nosilec pome-
na, je pa določilnica pomena besede, v kateri nastopa (to je sploh kriterij
za fonem: elementa, ki ju v istem fonetičnem kontekstu ni mogoče zame-
njati, ne da bi se s tem spremenil pomen besede, sta različna fonema). Na-
2 F. de Saussure, Predavanja iz splošnega jezikoslovja, slov. prev. B. Turk, Ljubljana 1997. Gl. tudi: R. Go-
del, Les sources manuscrites du Cours de linguistique générale de F. de Saussure, Ženeva 1969.
3 Za splošno oceno Saussurovega prvega dela, Mémoire sur le système primitif des voyelles dans les langu-
es indoeuropéennes, gl. M. Ivić, Pravci u lingvistici, Ljubljana 19784.
4 Danes je mogoče vzpostaviti produktivnejše razmerje med Althusserjem in Derridajem kakor v času
nastanka njunih odločilnih spisov, ko je bil njun odnos bolj videti nekakšna polemična odsotnost sleher-
nega odnosa: medtem ko je Derrida opravil filozofsko kritiko metafizike strukturalizma, je Althusser s
pomočjo strukturalnih kategorij afirmiral teoretske koncepte historičnega materializma.
5 N. S. Trubeckoj, Grundzüge der Phonologie, Praga 1939.
tekst; a naše branje je hkrati ubrano enako kakor tekst, ki ga beremo: kakor
Derrida v Husserlu tudi mi v Derridaju razbiramo zlasti historialno razse-
žnost teksta, razsežnost, ki se v spisu samem kaže kot splet protislovij, dvo-
umnosti, nedoslednosti in tistega, kar je izrečeno, ne da bi bilo povedano.
Intenca torej vendarle participira pri učinkih, četudi pretežno negativno.
Epistemološko pot, ki je pripeljala do strukturalizma šestdesetih let,
lahko, če močno poenostavimo, opišemo takole. Najprej je Ferdinand de
Saussure v splošni lingvistiki postavil koncept jezika kot sinhronega sis-
tema razlik;2 k temu ga je napeljalo zgodovinsko jezikovno raziskovanje:
pokazalo se je namreč, da je mogoče vprašanja, ki se postavljajo v diahro-
nem raziskovanju jezika, rešiti le, če najprej skonstruiramo sinhrono jezi-
kovno »stanje«.3 Ali natančneje: zgodovinsko raziskovanje jezika je mogo-
če edinole, če priznamo epistemološko dominanto sinhronije. Osnovni pre-
lom, ki ga je Saussure naredil v jezikoslovju, je strogo analogen Marxove-
mu prelomu na področju proučevanja zgodovine; Marx je seveda proizvedel
tudi koncept tega epistemološkega reza: diahrona razsežnost se v sinhrono
strukturo vpisuje kot mreža njenih notranjih protislovij.4 Saussurova teori-
ja je seveda ponudila le nekakšen splošni kategorialni aparat, tj. sveženj te-
oretskih konceptov v prelogu. Prva realizacija tega programa je fonologija,5
kjer strukturalna metoda proizvede epistemološki rez in na področju, ki
ga je zasedala predznanstvena fonetika, vzpostavi teoretsko polje; osrednji
koncept je fonem, sveženj razločevalnih potez: fonem ni več predalček, ka-
mor bi tlačili empirični material, pač pa je, althusserjevsko rečeno, spoznav-
ni predmet, teoretski konstrukt, ki svojo »konsistenco« dobiva iz fonem-
skega sistema kot sistema razlik – in prav ta sistem šele omogoča urejanje
empiričnega materiala. Značilno za to prvo realizacijo Saussurovega pro-
grama je, da do nje ni prišlo na področju, ki ga je imel v mislih Saussure:
osnovni element jezikovnega sistema po Saussuru je »znak«, kar pri njem
v grobem pomeni besedo, fonem pa je nižja enota: fonem ni nosilec pome-
na, je pa določilnica pomena besede, v kateri nastopa (to je sploh kriterij
za fonem: elementa, ki ju v istem fonetičnem kontekstu ni mogoče zame-
njati, ne da bi se s tem spremenil pomen besede, sta različna fonema). Na-
2 F. de Saussure, Predavanja iz splošnega jezikoslovja, slov. prev. B. Turk, Ljubljana 1997. Gl. tudi: R. Go-
del, Les sources manuscrites du Cours de linguistique générale de F. de Saussure, Ženeva 1969.
3 Za splošno oceno Saussurovega prvega dela, Mémoire sur le système primitif des voyelles dans les langu-
es indoeuropéennes, gl. M. Ivić, Pravci u lingvistici, Ljubljana 19784.
4 Danes je mogoče vzpostaviti produktivnejše razmerje med Althusserjem in Derridajem kakor v času
nastanka njunih odločilnih spisov, ko je bil njun odnos bolj videti nekakšna polemična odsotnost sleher-
nega odnosa: medtem ko je Derrida opravil filozofsko kritiko metafizike strukturalizma, je Althusser s
pomočjo strukturalnih kategorij afirmiral teoretske koncepte historičnega materializma.
5 N. S. Trubeckoj, Grundzüge der Phonologie, Praga 1939.
