Page 205 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 205
ridajeva kritika
Husserlove semiologije
in egologije: regresija
(proto)strukturalne
teorizacije
intersubjektivnosti
v dekonstrukcijo
referencialnosti
Rastko Močnik
Derridajeva knjiga Glas in fenomen je mogoče najpomembnejši
tekst druge polovice šestdesetih let 20. stoletja. Teoretsko pri-
zorišče je tisti čas preplavil strukturalizem, za katerega je bilo videti, da
je naposled rešil uganko, kako naj humanistika postane »znanost«. Da-
nes smo že zunaj epistemološke konjunkture, ki se je takrat vzpostavi-
la; hkrati je seveda tudi to naše sedanje, četudi v bistvu zunanje stališče
v marsičem proizvod prav tiste konjunkture in epistemološkega razvo-
ja, ki je do nje pripeljal. Ker je sedanja epistemološka konjunktura prav
rezultat notranjega zloma takratne, lahko rečemo, da ju »družijo« prav
tisti momenti, v katerih se najbolj radikalno razlikujeta. Za prelom, s
katerim se je začelo obdobje »poststrukturalizma«, sta bili odločilni
dve Derridajevi deli: O gramatologiji1 in Glas in fenomen. Na ta prelo-
mni način je zato Glas in fenomen eden izmed inavguralnih tekstov se-
danje epohe: če pa danes lahko opažamo marsikatero razsežnost, v ka-
teri vendarle ostaja »otrok svojega časa«, nam to samo dokazuje, koli-
ko dalje gredo lahko učinki nekega teksta od njegovih intenc. To raz-
sežnost historialnega delovanja tekstov je bilo mogoče konceptualizira-
ti prav na podlagi strukturalne metode (za enega izmed pionirjev tega
postopka nam danes velja Mihail Bahtin); z ustreznim materialističnim
obratom pa jo je mogoče izpeljati tudi iz fenomenološke teorije književno-
sti: pri načinu, kako danes beremo ta Derridajev spis, potemtakem partici-
pirata obe polji, v katerih se ta spis sam giblje – strukturalizem, ki v njem
deluje kot podlaga ( fonds, background), in fenomenologija, ki mu je pre-
1 J. Derrida, O gramatologiji, slov. prev. U. Grilc, Ljubljana 1998; isti, Glas in fenomen, slov. prev. R. Moč-
nik, Z. Skušek-Močnik, Ljubljana 1988.
Husserlove semiologije
in egologije: regresija
(proto)strukturalne
teorizacije
intersubjektivnosti
v dekonstrukcijo
referencialnosti
Rastko Močnik
Derridajeva knjiga Glas in fenomen je mogoče najpomembnejši
tekst druge polovice šestdesetih let 20. stoletja. Teoretsko pri-
zorišče je tisti čas preplavil strukturalizem, za katerega je bilo videti, da
je naposled rešil uganko, kako naj humanistika postane »znanost«. Da-
nes smo že zunaj epistemološke konjunkture, ki se je takrat vzpostavi-
la; hkrati je seveda tudi to naše sedanje, četudi v bistvu zunanje stališče
v marsičem proizvod prav tiste konjunkture in epistemološkega razvo-
ja, ki je do nje pripeljal. Ker je sedanja epistemološka konjunktura prav
rezultat notranjega zloma takratne, lahko rečemo, da ju »družijo« prav
tisti momenti, v katerih se najbolj radikalno razlikujeta. Za prelom, s
katerim se je začelo obdobje »poststrukturalizma«, sta bili odločilni
dve Derridajevi deli: O gramatologiji1 in Glas in fenomen. Na ta prelo-
mni način je zato Glas in fenomen eden izmed inavguralnih tekstov se-
danje epohe: če pa danes lahko opažamo marsikatero razsežnost, v ka-
teri vendarle ostaja »otrok svojega časa«, nam to samo dokazuje, koli-
ko dalje gredo lahko učinki nekega teksta od njegovih intenc. To raz-
sežnost historialnega delovanja tekstov je bilo mogoče konceptualizira-
ti prav na podlagi strukturalne metode (za enega izmed pionirjev tega
postopka nam danes velja Mihail Bahtin); z ustreznim materialističnim
obratom pa jo je mogoče izpeljati tudi iz fenomenološke teorije književno-
sti: pri načinu, kako danes beremo ta Derridajev spis, potemtakem partici-
pirata obe polji, v katerih se ta spis sam giblje – strukturalizem, ki v njem
deluje kot podlaga ( fonds, background), in fenomenologija, ki mu je pre-
1 J. Derrida, O gramatologiji, slov. prev. U. Grilc, Ljubljana 1998; isti, Glas in fenomen, slov. prev. R. Moč-
nik, Z. Skušek-Močnik, Ljubljana 1988.
