Page 196 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 196
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Janez
Peter govori slovensko.
…
Ta stavek spet ni dvoumen, ker je člen v paradigmi:
slovensko
hebrejsko
Janez govori kaldejsko
francosko
…
V obeh primerih sicer niham, ali je to opis kompetence ali perfor-
mance – toda to je nihanje na ravni denotata. Medtem ko je sama izja-
va trdno in brez slehernega dvoma konstativna. Zato lahko obči ling-
vistični postopek povzamemo s stavkom:
Pierre govori francosko.
– kjer je vprašanje Pierrove eksistence irelevantno vprašanje prav zato, da
se izključi – in sicer univerzalno, tudi »za nazaj«, tudi za prvo osebo – ti-
sta Spaltung, ki jo v subjekt vnaša beseda
Govorim.
Torej lahko pridemo do pozitivne razrešitve lingvističnega paralo-
gizma s stavkom
Francoski kralj govori francosko.
in geslo lingvistike bi potemtakem bilo BETTER DEAD THAN GE-
SPALTET.
»Materin jezik« torej ne more biti lingvistični koncept, prav koli-
kor lingvistika vztraja pri unarni koncepciji subjekta (kolikor je huma-
nistična veda). In narobe:
kolikor se v lingvistiko vpisujejo sledi pojma »materinega jezika«,
je to le »ideološka« prikazen, ki jo za sabo pušča izključitev razcepljene-
ga subjekta, je to znamenje, da je ta cepitev ireduktibilno na delu.
Torej: koncepcija materinega jezika paradoksno izdaja, da je lingvi-
stika vendarle nekaj več kot zgolj humanistična veda.
Ker je za lingvistiko približno vseeno, ali izključi referent ali subjekt
v njegovem razcepu, lahko domnevamo, da je zanjo pač bistvena pred-
vsem izključitev.
Toda pozorni moramo biti na tole: s tem, da se iz jezika nekaj izklju-
či, postane jezik kot sistem šele popoln.
Pri izključitvi referenta je to še posebej nazorno: z referentom se iz-
ključi luknja, ki zazija v logični matriki, če obglavijo francoskega kralja.
Janez
Peter govori slovensko.
…
Ta stavek spet ni dvoumen, ker je člen v paradigmi:
slovensko
hebrejsko
Janez govori kaldejsko
francosko
…
V obeh primerih sicer niham, ali je to opis kompetence ali perfor-
mance – toda to je nihanje na ravni denotata. Medtem ko je sama izja-
va trdno in brez slehernega dvoma konstativna. Zato lahko obči ling-
vistični postopek povzamemo s stavkom:
Pierre govori francosko.
– kjer je vprašanje Pierrove eksistence irelevantno vprašanje prav zato, da
se izključi – in sicer univerzalno, tudi »za nazaj«, tudi za prvo osebo – ti-
sta Spaltung, ki jo v subjekt vnaša beseda
Govorim.
Torej lahko pridemo do pozitivne razrešitve lingvističnega paralo-
gizma s stavkom
Francoski kralj govori francosko.
in geslo lingvistike bi potemtakem bilo BETTER DEAD THAN GE-
SPALTET.
»Materin jezik« torej ne more biti lingvistični koncept, prav koli-
kor lingvistika vztraja pri unarni koncepciji subjekta (kolikor je huma-
nistična veda). In narobe:
kolikor se v lingvistiko vpisujejo sledi pojma »materinega jezika«,
je to le »ideološka« prikazen, ki jo za sabo pušča izključitev razcepljene-
ga subjekta, je to znamenje, da je ta cepitev ireduktibilno na delu.
Torej: koncepcija materinega jezika paradoksno izdaja, da je lingvi-
stika vendarle nekaj več kot zgolj humanistična veda.
Ker je za lingvistiko približno vseeno, ali izključi referent ali subjekt
v njegovem razcepu, lahko domnevamo, da je zanjo pač bistvena pred-
vsem izključitev.
Toda pozorni moramo biti na tole: s tem, da se iz jezika nekaj izklju-
či, postane jezik kot sistem šele popoln.
Pri izključitvi referenta je to še posebej nazorno: z referentom se iz-
ključi luknja, ki zazija v logični matriki, če obglavijo francoskega kralja.