Page 194 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 194
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Vsekakor ne od tistih, ki razpravljajo o lasišču francoskega kralja, to
se pravi, ne od tistih, ki govorijo o francoskem kralju: če naj bo namreč
francoski kralj tema (topic) diskurza, je predpostavka celotnega diskurza
vera v njegovo eksistenco.
Torej lahko pride ugovor le od tretjega: toda ta pač ni delil vere v ek-
sistenco francoskega kralja.
Strawsonova teza torej po Ducrotu temelji na nemogoči postavki in
pripelje v tole slepo ulico: »/G/ovorec ne more meniti, da ne obstaja bi-
tje, ki je tema pogovoru, v katerem ta govorec sodeluje. Ali zares sodelu-
je v pogovoru in sprejema njegovo temo: toda potem verjame v bitje, za
katero gre. Ali pa zanika obstoj tega bitja, vendar potem v konverzaci-
ji ne sodeluje.«
Ducrot navaja zgled ateista na teološkem simpoziju: ateist lahko
reče, da je diskurz teologije »mitičen«, tj. zunaj logičnih vrednosti –
lahko pa tudi meni, da je vse to navadna bedarija. Ta odločitev je odvi-
sna od osebnega okusa – nikakor pa ne od statusa teološkega diskurza.
Prav to je sklep, do katerega pride Ducrot: vprašanje, ali resničnost
ali neresničnost predpostavke vpliva na logično vrednost izjave, je vpra-
šanje, ki pripada logičnemu sistemu, skoz katerega gledamo na izjavo, ne
pa izjavi sami.
V prečiščeni formi lahko to pokažemo takole:
Frege Russell
PP: x ime Ex (Ax)
P: Px Vx (Ax → Bx)
– Fregeja je mogoče speljati na Russella, če dodamo eno samo restrik-
tivno postavko: stavek Px ni neresničen samo v primeru, če x ni mogoče pre-
dicirati s P, ampak tudi,če se x ne nanaša na nobeno bitje. Torej: Px je ne-
resničen, če x ne »označuje« nobenega bitja ali če P ne ustreza označene-
mu bitju (Occam).
– Russella je mogoče zvesti na Fregeja enostavno s hierarhizacijo stav-
kov: eksistencialna sodba je predpostavka univerzalne sodbe, ki je postavka
– zato ima eksistencialna sodba pač drugačen status.
S stališča lingvistične semantike je potemtakem mogoče dokazati tako,
da je resničnost predpostavk pogoj za logično vrednotenje izjave, kakor, na-
sprotno, da ni pogoj za njeno vrednotenje.
Non liquet.
Če prenesemo te opombe na naše stavke, moramo torej reči: pri izjavi
Tisti, čigar materin jezik je slovenščina, govori slovensko.
Vsekakor ne od tistih, ki razpravljajo o lasišču francoskega kralja, to
se pravi, ne od tistih, ki govorijo o francoskem kralju: če naj bo namreč
francoski kralj tema (topic) diskurza, je predpostavka celotnega diskurza
vera v njegovo eksistenco.
Torej lahko pride ugovor le od tretjega: toda ta pač ni delil vere v ek-
sistenco francoskega kralja.
Strawsonova teza torej po Ducrotu temelji na nemogoči postavki in
pripelje v tole slepo ulico: »/G/ovorec ne more meniti, da ne obstaja bi-
tje, ki je tema pogovoru, v katerem ta govorec sodeluje. Ali zares sodelu-
je v pogovoru in sprejema njegovo temo: toda potem verjame v bitje, za
katero gre. Ali pa zanika obstoj tega bitja, vendar potem v konverzaci-
ji ne sodeluje.«
Ducrot navaja zgled ateista na teološkem simpoziju: ateist lahko
reče, da je diskurz teologije »mitičen«, tj. zunaj logičnih vrednosti –
lahko pa tudi meni, da je vse to navadna bedarija. Ta odločitev je odvi-
sna od osebnega okusa – nikakor pa ne od statusa teološkega diskurza.
Prav to je sklep, do katerega pride Ducrot: vprašanje, ali resničnost
ali neresničnost predpostavke vpliva na logično vrednost izjave, je vpra-
šanje, ki pripada logičnemu sistemu, skoz katerega gledamo na izjavo, ne
pa izjavi sami.
V prečiščeni formi lahko to pokažemo takole:
Frege Russell
PP: x ime Ex (Ax)
P: Px Vx (Ax → Bx)
– Fregeja je mogoče speljati na Russella, če dodamo eno samo restrik-
tivno postavko: stavek Px ni neresničen samo v primeru, če x ni mogoče pre-
dicirati s P, ampak tudi,če se x ne nanaša na nobeno bitje. Torej: Px je ne-
resničen, če x ne »označuje« nobenega bitja ali če P ne ustreza označene-
mu bitju (Occam).
– Russella je mogoče zvesti na Fregeja enostavno s hierarhizacijo stav-
kov: eksistencialna sodba je predpostavka univerzalne sodbe, ki je postavka
– zato ima eksistencialna sodba pač drugačen status.
S stališča lingvistične semantike je potemtakem mogoče dokazati tako,
da je resničnost predpostavk pogoj za logično vrednotenje izjave, kakor, na-
sprotno, da ni pogoj za njeno vrednotenje.
Non liquet.
Če prenesemo te opombe na naše stavke, moramo torej reči: pri izjavi
Tisti, čigar materin jezik je slovenščina, govori slovensko.
