Page 195 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 195
jejezik: iz lingvistike konstitutivno izključeno dvoumje ...
– pritrdilni odgovor na vprašanje o Slovenčevi eksistenci ni nujni pogoj za
»resničnost« izjave – ali, natančneje, ni pogoj za »pravilnost« specifične-
ga lingvističnega funkcioniranja izjave.
Tako tudi pri izjavi
Janez govori slovensko.
ni nujno vprašati, ali Janez je, torej še manj, ali je Slovenec.
Kar pa seveda pomeni, da izjava
Jaz govorim slovensko.
ne implicira nikakršne nujnosti, da bi jaz bil Slovenec – še več, sploh ni nuj-
no, da »jaz« eksistira.
Kar pomeni, da lingvistični »aksiom«: »K vsakemu jeziku L obsta-
ja vsaj en subjekt S, za katerega je L materni jezik.« sploh ni nujen za pote-
kanje lingvističnega diskurza. Še več: tak »aksiom« bi bil v neposrednem
protislovju s samo lingvistično prakso, s tem, kar je v lingvistiki mogoče
»pokazati«. Torej ni nikakršen aksiom.
Torej: postavka, za katero se nam je zdelo, da je nujna za samo možnost
lingvistike, sploh ni lingvistična postavka. Ta postavka je torej »ideolo-
ška«. Zdaj imamo na izbiro:
– ali je postavka o materinem jeziku po svoje »tudi« nujna, in je ling-
vistika notranje protisloven diskurz;
– ali pa lingvistična praksa dokazuje, da je postavko o materinem jezi-
ku treba izvreči iz lingvistike, toda potem ta lingvistična teoretska praksa
sama ni možna.
Zdaj torej vidimo, da neposredna resničnost stavka »Govorim slo-
vensko« ne potrebuje nikakršne blubo utemeljitve zunaj govorice: če bi
ta stavek prišel iz ust krastače, bi ne bil nič manj resničen – ali, natanč-
neje, naš dvom bi izhajal iz suma, da žaba ne govori, ampak se skoznjo
oglaša kak psiholog.
Toda če psihologija izhaja iz podmene, da je podgana ključ za psiholo-
gijo človeka, in zato ne more konstituirati drugega sveta kakor gojišče mor-
skih prašičkov, pa je lingvistika nespodbitno humanistična veda, in ne na-
zadnje zato v našem času temeljno subverzivna.
Ker je lingvistika humanistična veda, lahko njen praktični postopek, s
katerim razdere tisto slepo ulico, kamor smo jo potisnili, ko smo ji dali na
izbiro, da je ali kontradiktorna ali nemožna, prikažemo takole:
Govorim slovensko.
ni dvoumen stavek, ker je samo člen v paradigmi
– pritrdilni odgovor na vprašanje o Slovenčevi eksistenci ni nujni pogoj za
»resničnost« izjave – ali, natančneje, ni pogoj za »pravilnost« specifične-
ga lingvističnega funkcioniranja izjave.
Tako tudi pri izjavi
Janez govori slovensko.
ni nujno vprašati, ali Janez je, torej še manj, ali je Slovenec.
Kar pa seveda pomeni, da izjava
Jaz govorim slovensko.
ne implicira nikakršne nujnosti, da bi jaz bil Slovenec – še več, sploh ni nuj-
no, da »jaz« eksistira.
Kar pomeni, da lingvistični »aksiom«: »K vsakemu jeziku L obsta-
ja vsaj en subjekt S, za katerega je L materni jezik.« sploh ni nujen za pote-
kanje lingvističnega diskurza. Še več: tak »aksiom« bi bil v neposrednem
protislovju s samo lingvistično prakso, s tem, kar je v lingvistiki mogoče
»pokazati«. Torej ni nikakršen aksiom.
Torej: postavka, za katero se nam je zdelo, da je nujna za samo možnost
lingvistike, sploh ni lingvistična postavka. Ta postavka je torej »ideolo-
ška«. Zdaj imamo na izbiro:
– ali je postavka o materinem jeziku po svoje »tudi« nujna, in je ling-
vistika notranje protisloven diskurz;
– ali pa lingvistična praksa dokazuje, da je postavko o materinem jezi-
ku treba izvreči iz lingvistike, toda potem ta lingvistična teoretska praksa
sama ni možna.
Zdaj torej vidimo, da neposredna resničnost stavka »Govorim slo-
vensko« ne potrebuje nikakršne blubo utemeljitve zunaj govorice: če bi
ta stavek prišel iz ust krastače, bi ne bil nič manj resničen – ali, natanč-
neje, naš dvom bi izhajal iz suma, da žaba ne govori, ampak se skoznjo
oglaša kak psiholog.
Toda če psihologija izhaja iz podmene, da je podgana ključ za psiholo-
gijo človeka, in zato ne more konstituirati drugega sveta kakor gojišče mor-
skih prašičkov, pa je lingvistika nespodbitno humanistična veda, in ne na-
zadnje zato v našem času temeljno subverzivna.
Ker je lingvistika humanistična veda, lahko njen praktični postopek, s
katerim razdere tisto slepo ulico, kamor smo jo potisnili, ko smo ji dali na
izbiro, da je ali kontradiktorna ali nemožna, prikažemo takole:
Govorim slovensko.
ni dvoumen stavek, ker je samo člen v paradigmi
