Page 201 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 201
jejezik: iz lingvistike konstitutivno izključeno dvoumje ...
domorodec je tista stran v govornem subjektu, ki »pripada«, ki slepo
pripada prav materinemu jeziku.
Domorodska govorica je prav tisto, kar je ireduktibilno ne-zavedno
v jeziku, tisto, česar ni mogoče teorizirati – vsaj ne v jezikoslovni teoriji
– tisto, kar se odtegne v vsakem aktu učenja ali teorizacije.
Tu seveda zdaj ne bom pridigal usmerjenega izobraževanja, četudi je
tudi v tej ideologiji zrno resnice: da namreč teorizaciji v jezikoslovju uha-
ja prav idiotizem jezika, tokrat seveda v etimološkem pomenu.
To, kar se odtegne jezikoslovni teoriji, pa seveda ni nikakršna »sub-
stanca«; to, kar se odtegne učečemu se govorcu, je pač tisto, kar je »pri-
kriti« proizvod učnega procesa, je tisto, kar je pogoj za vzpostavitev
(lingvistične) teorije, kar je pogoj za eksistenco govornega subjekta – na-
mreč prav njegova RAZCEPLJENOST, prečna na S.
Nativec, domorodec v lingvistiki predstavlja – in seveda prikriva –
prav prečno, s katero je razcepljen govoreči subjekt.
Lingvist potemtakem v domorodcu cilja, meri na OBČE POLJE
BEBAVOSTI, v katerem si govorci izmenjujejo nezavedno vednost govo-
rice; tj., v domorodskem govorcu skuša jezikoslovec ujeti prav JEJEZIK.
Lovi pa ga tako, da ga pač nujno zgreši: jejezik je specifičen idiosin-
kratičen način dvoumljenja – lingvist pa hoče ne-idiosinkratično obče,
splošno govorno; in: enosmiselno. Skratka: nekaj, kar je ponovljivo, ne-
individualizirano itn. Taka pa je zgolj sama lingvistična znanost, ki ne
ve prav tistega, kar naj bi domačin vedel; taka je kvečjemu domorodska
doxa, tj. mitologija, vsekakor pa ne tisto, kar domorodec govori: na tej
ravni jejezika ravno ni mogoče postaviti razlike obče/posamično: to je
tisto, kar si vsi izmenjujejo, kar ne pripada nikomur in česar potemtakem
pri nikomer ni mogoče najti; toda hkrati je jejezik tisto, iz česar je šele
mogoče vzpostaviti »raven« vseh in česar potemtakem ni mogoče do-
biti na obči ravni – poleg preprostega problema, da tega ne bi mogli for-
mulirati na obči ravni, tudi če bi ji ne bilo pred-dobno –, namreč zato,
ker ni občega govorca.
Jejezik je potemtakem »ujemljiv« samo kot zguba, kot nekaj, kar je
ušlo, kot lapsus – in sicer na individualnem nivoju;
toda spet ne kot »obče« na individualnem; pač pa: kot ireduktibil-
ni »individualizirani« modus »asociativnosti« (torej kot nekaj, kar je
»pred« individuom).
Lingvist išče obče, a ga najde le v individualnosti; toda tu zadene ob
jejezik: tj. na manko občega, na individualizirani idiosinkratični način
nemožnosti konstitucije občega – skoz katerega se obče prav šele vzpo-
stavlja; in individualno seveda tudi.
domorodec je tista stran v govornem subjektu, ki »pripada«, ki slepo
pripada prav materinemu jeziku.
Domorodska govorica je prav tisto, kar je ireduktibilno ne-zavedno
v jeziku, tisto, česar ni mogoče teorizirati – vsaj ne v jezikoslovni teoriji
– tisto, kar se odtegne v vsakem aktu učenja ali teorizacije.
Tu seveda zdaj ne bom pridigal usmerjenega izobraževanja, četudi je
tudi v tej ideologiji zrno resnice: da namreč teorizaciji v jezikoslovju uha-
ja prav idiotizem jezika, tokrat seveda v etimološkem pomenu.
To, kar se odtegne jezikoslovni teoriji, pa seveda ni nikakršna »sub-
stanca«; to, kar se odtegne učečemu se govorcu, je pač tisto, kar je »pri-
kriti« proizvod učnega procesa, je tisto, kar je pogoj za vzpostavitev
(lingvistične) teorije, kar je pogoj za eksistenco govornega subjekta – na-
mreč prav njegova RAZCEPLJENOST, prečna na S.
Nativec, domorodec v lingvistiki predstavlja – in seveda prikriva –
prav prečno, s katero je razcepljen govoreči subjekt.
Lingvist potemtakem v domorodcu cilja, meri na OBČE POLJE
BEBAVOSTI, v katerem si govorci izmenjujejo nezavedno vednost govo-
rice; tj., v domorodskem govorcu skuša jezikoslovec ujeti prav JEJEZIK.
Lovi pa ga tako, da ga pač nujno zgreši: jejezik je specifičen idiosin-
kratičen način dvoumljenja – lingvist pa hoče ne-idiosinkratično obče,
splošno govorno; in: enosmiselno. Skratka: nekaj, kar je ponovljivo, ne-
individualizirano itn. Taka pa je zgolj sama lingvistična znanost, ki ne
ve prav tistega, kar naj bi domačin vedel; taka je kvečjemu domorodska
doxa, tj. mitologija, vsekakor pa ne tisto, kar domorodec govori: na tej
ravni jejezika ravno ni mogoče postaviti razlike obče/posamično: to je
tisto, kar si vsi izmenjujejo, kar ne pripada nikomur in česar potemtakem
pri nikomer ni mogoče najti; toda hkrati je jejezik tisto, iz česar je šele
mogoče vzpostaviti »raven« vseh in česar potemtakem ni mogoče do-
biti na obči ravni – poleg preprostega problema, da tega ne bi mogli for-
mulirati na obči ravni, tudi če bi ji ne bilo pred-dobno –, namreč zato,
ker ni občega govorca.
Jejezik je potemtakem »ujemljiv« samo kot zguba, kot nekaj, kar je
ušlo, kot lapsus – in sicer na individualnem nivoju;
toda spet ne kot »obče« na individualnem; pač pa: kot ireduktibil-
ni »individualizirani« modus »asociativnosti« (torej kot nekaj, kar je
»pred« individuom).
Lingvist išče obče, a ga najde le v individualnosti; toda tu zadene ob
jejezik: tj. na manko občega, na individualizirani idiosinkratični način
nemožnosti konstitucije občega – skoz katerega se obče prav šele vzpo-
stavlja; in individualno seveda tudi.
