Page 192 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 192
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Že ta koincidenca resnice z izjavljanjem zadošča, da radikalno pro-
blematizira sam pojem materinega jezika. V naši dosedanji razpravi smo
namreč delali s tiho podmeno, da stavek »Govorim slovensko.« črpa
svojo izjemnost iz vnaprejšnje postavke, ki bi naj bila tako rekoč nujna:
da je namreč subjekt, ki ga pomeni ta prva oseba ednine, Slovenec. To se-
veda nikakor ni nujno, hkrati pa je lahko zavajajoče. Lahko bi bilo na-
mreč, da je nespodbitna resničnostnost naše izjave zasidrana v zunaj-iz-
javnem podatku, da je govorec pripadnik neke določene jezikovne sku-
pnosti, še več – neke narodnosti, v kri in zemljo vrasle družnosti.
To vprašanje se v lingvistični semantiki postavlja kot vprašanje refe-
renta; konkretno kot vprašanje, kaj pomeni za izjavo
Francoski kralj je plešast.
empirični podatek, da je Francija republika? Ali je eksistenca francoske-
ga kralja nekaj, kar je lahko pomembno za resničnostno vrednost te iz-
jave?
Tu gre potemtakem za sloviti problem odnosa med znakom in re-
ferentom. Še preveč znano je, da lingvistika izključuje referent iz svoje-
ga obzorja. 1z tega naj bi potem izvirala »arbitrarnost« jezikoslovne-
ga znaka – z vsemi dolžnimi in ne-dolžnimi metafizičnimi posledicami.
O tem problemu so pri nas v zadnjem času9 napisali in izrekli toliko
kretenizmov, da se je vredno pri njem dlje zadržati.10
Tisti, ki je odkril, da je orbita planetov eliptična, je umrl v bedi.
Frege rešuje problem tega stavka takole: »Tisti, ki je odkril, da je or-
bita planetov eliptična« ni logični stavek, pač pa neko bitje – namreč
Kepler. Zato celotna ta sintagma deluje kot ime. Torej ni sodba.
Sodba je celotni stavek, v katerem »Kepler« ne sodi k vsebini, ni
»enthalten«, ampak je predpostavka, je »vorausgesetzt«.
Če ta stavek zanikamo (»ni umrl v bedi«), se nikalnica predpostav-
ke ne dotakne: predpostavka je proti negaciji »imuna«, negacija je ne pri-
zadene.
Torej: tudi če »ime« kot predpostavka predpostavlja eksistencialno
sodbo (da »tisti, ki je odkril, da planeti ne krožijo po krožnicah« je), v
tem stavku ne figurira neposredno kot sodba: če pa predpostavka ni za-
nikana s tem, da zanikamo ves stavek kot celoto – potem tudi ni zatrje-
na, če je stavek trdilen. Torej predpostavka tu ni logična sodba.
Posledica: če Keplerja ne bi bilo, bi bil ta stavek brez logične vredno-
sti, to se pravi, ne bil bi ne resničen ne neresničen.
9 Pisec ni mogel slutiti, koliko so jih še izrekli in zapisali, preden je ta spis lahko izšel.
10 V nekoliko prirejeni obliki povzemamo razpravo o tem vprašanju iz: O. Ducrot, Dire et ne pas dire, Pa-
riz 1972.
Že ta koincidenca resnice z izjavljanjem zadošča, da radikalno pro-
blematizira sam pojem materinega jezika. V naši dosedanji razpravi smo
namreč delali s tiho podmeno, da stavek »Govorim slovensko.« črpa
svojo izjemnost iz vnaprejšnje postavke, ki bi naj bila tako rekoč nujna:
da je namreč subjekt, ki ga pomeni ta prva oseba ednine, Slovenec. To se-
veda nikakor ni nujno, hkrati pa je lahko zavajajoče. Lahko bi bilo na-
mreč, da je nespodbitna resničnostnost naše izjave zasidrana v zunaj-iz-
javnem podatku, da je govorec pripadnik neke določene jezikovne sku-
pnosti, še več – neke narodnosti, v kri in zemljo vrasle družnosti.
To vprašanje se v lingvistični semantiki postavlja kot vprašanje refe-
renta; konkretno kot vprašanje, kaj pomeni za izjavo
Francoski kralj je plešast.
empirični podatek, da je Francija republika? Ali je eksistenca francoske-
ga kralja nekaj, kar je lahko pomembno za resničnostno vrednost te iz-
jave?
Tu gre potemtakem za sloviti problem odnosa med znakom in re-
ferentom. Še preveč znano je, da lingvistika izključuje referent iz svoje-
ga obzorja. 1z tega naj bi potem izvirala »arbitrarnost« jezikoslovne-
ga znaka – z vsemi dolžnimi in ne-dolžnimi metafizičnimi posledicami.
O tem problemu so pri nas v zadnjem času9 napisali in izrekli toliko
kretenizmov, da se je vredno pri njem dlje zadržati.10
Tisti, ki je odkril, da je orbita planetov eliptična, je umrl v bedi.
Frege rešuje problem tega stavka takole: »Tisti, ki je odkril, da je or-
bita planetov eliptična« ni logični stavek, pač pa neko bitje – namreč
Kepler. Zato celotna ta sintagma deluje kot ime. Torej ni sodba.
Sodba je celotni stavek, v katerem »Kepler« ne sodi k vsebini, ni
»enthalten«, ampak je predpostavka, je »vorausgesetzt«.
Če ta stavek zanikamo (»ni umrl v bedi«), se nikalnica predpostav-
ke ne dotakne: predpostavka je proti negaciji »imuna«, negacija je ne pri-
zadene.
Torej: tudi če »ime« kot predpostavka predpostavlja eksistencialno
sodbo (da »tisti, ki je odkril, da planeti ne krožijo po krožnicah« je), v
tem stavku ne figurira neposredno kot sodba: če pa predpostavka ni za-
nikana s tem, da zanikamo ves stavek kot celoto – potem tudi ni zatrje-
na, če je stavek trdilen. Torej predpostavka tu ni logična sodba.
Posledica: če Keplerja ne bi bilo, bi bil ta stavek brez logične vredno-
sti, to se pravi, ne bil bi ne resničen ne neresničen.
9 Pisec ni mogel slutiti, koliko so jih še izrekli in zapisali, preden je ta spis lahko izšel.
10 V nekoliko prirejeni obliki povzemamo razpravo o tem vprašanju iz: O. Ducrot, Dire et ne pas dire, Pa-
riz 1972.
