Page 199 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 199
jejezik: iz lingvistike konstitutivno izključeno dvoumje ...
***
Saussure pravi: »materinega jezika se naučimo tako, da poslušamo
druge«.
Logika pravi: »Predpostavka hierarhije (formaliziranih) jezikov je
naravni jezik; naravni jezik je (v vsakem konkretnem primeru) zadnji
člen te hierarhije, ki celotno hierarhijo osmišlja«.12
Saussure pa še pravi: »zmotno je verjeti, da je v zadevah govorice
problem izvirov kaj drugega kakor problem stalnih pogojev«.
Kaj to pomeni za lingvistiko?
A. 1. Položaj pri logiki: v hierarhiji jezik-objekt – meta-jezik zmerom
obstaja zadnji »člen«, ki je naravni jezik; logika se torej opira na pred-
postavko, da obstaja zunaj-logični naravni jezik – na to predpostavko se
lahko opira prav zato, ker naravni jezik izključi.
(Razvojna veriga, denimo »človeka«, je definirana po tem, da v njej
en člen vselej manjka: namreč »vezni člen« – logika ima to prednost, da
je sposobna naravni jezik prav kot vezni člen postaviti na konec hierar-
hične verige.)
A. 2. Položaj pri lingvistiki. Lingvistika si prav tako prizadeva, da bi
s formalnim jezikom opisala naravni jezik. Tu ravna kakor logika. Toda
strukturna predpostavka logiške verige metajezikov je prav, da je na kon-
cu verige – naravni jezik.
Lingvistično početje je potemtakem ukleščeno med dva »kraka«
naravnega jezika:
a) najprej nastopa naravni jezik kot jezik-objekt; tu nastopa kot »sle-
herni jezik«;
b) potem pa naravni jezik nastopa kot »jezik vseh jezikov«, »mno-
žica vseh množic« – kot točka samo-nanašanja, kot materin jezik.
Za lingvista torej v popolnosti velja obrazec želje: IŠČEŠ ME, KER
SI ME ŽE NAŠEL. –
To, da je lingvist vselej že našel svoj »jezik«, je sploh pogoj za možnost
njegovega »iskanja«.
B. Bizarnost položaja lingvistike je tu dovolj očitna: pred seboj ima
predmet proučevanja, jezik, proučuje pa ga z instrumentarijem, ki si ga je-
mlje izza hrbta, kjer ima skrit svoj »arzenal« – namreč prav jezik. – »Ni je-
zika razen jezika.«
Toda lingvist to resno jemlje: on ne zna jezika, in če smo pravični, to iz-
haja tudi iz njegove teorije: Saussure namreč v navedenih odlomkih trdi: 1.
v jeziku izvir in stalni pogoji možnosti koincidirajo; 2. izvir materinega je-
zika je beseda (govor: parole) drugih.
12 M. Uršič, Vloga hierarhije v sodobni logiki, Anthropos 4 (1972), št. 1–2, 32.
***
Saussure pravi: »materinega jezika se naučimo tako, da poslušamo
druge«.
Logika pravi: »Predpostavka hierarhije (formaliziranih) jezikov je
naravni jezik; naravni jezik je (v vsakem konkretnem primeru) zadnji
člen te hierarhije, ki celotno hierarhijo osmišlja«.12
Saussure pa še pravi: »zmotno je verjeti, da je v zadevah govorice
problem izvirov kaj drugega kakor problem stalnih pogojev«.
Kaj to pomeni za lingvistiko?
A. 1. Položaj pri logiki: v hierarhiji jezik-objekt – meta-jezik zmerom
obstaja zadnji »člen«, ki je naravni jezik; logika se torej opira na pred-
postavko, da obstaja zunaj-logični naravni jezik – na to predpostavko se
lahko opira prav zato, ker naravni jezik izključi.
(Razvojna veriga, denimo »človeka«, je definirana po tem, da v njej
en člen vselej manjka: namreč »vezni člen« – logika ima to prednost, da
je sposobna naravni jezik prav kot vezni člen postaviti na konec hierar-
hične verige.)
A. 2. Položaj pri lingvistiki. Lingvistika si prav tako prizadeva, da bi
s formalnim jezikom opisala naravni jezik. Tu ravna kakor logika. Toda
strukturna predpostavka logiške verige metajezikov je prav, da je na kon-
cu verige – naravni jezik.
Lingvistično početje je potemtakem ukleščeno med dva »kraka«
naravnega jezika:
a) najprej nastopa naravni jezik kot jezik-objekt; tu nastopa kot »sle-
herni jezik«;
b) potem pa naravni jezik nastopa kot »jezik vseh jezikov«, »mno-
žica vseh množic« – kot točka samo-nanašanja, kot materin jezik.
Za lingvista torej v popolnosti velja obrazec želje: IŠČEŠ ME, KER
SI ME ŽE NAŠEL. –
To, da je lingvist vselej že našel svoj »jezik«, je sploh pogoj za možnost
njegovega »iskanja«.
B. Bizarnost položaja lingvistike je tu dovolj očitna: pred seboj ima
predmet proučevanja, jezik, proučuje pa ga z instrumentarijem, ki si ga je-
mlje izza hrbta, kjer ima skrit svoj »arzenal« – namreč prav jezik. – »Ni je-
zika razen jezika.«
Toda lingvist to resno jemlje: on ne zna jezika, in če smo pravični, to iz-
haja tudi iz njegove teorije: Saussure namreč v navedenih odlomkih trdi: 1.
v jeziku izvir in stalni pogoji možnosti koincidirajo; 2. izvir materinega je-
zika je beseda (govor: parole) drugih.
12 M. Uršič, Vloga hierarhije v sodobni logiki, Anthropos 4 (1972), št. 1–2, 32.
