Page 198 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 198
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Zato ker nima drugega: drugega pa nima, ker je sámo tisto drugo.
Ker je sámo drugo glede na jezik – domorodec vam torej namigne,
kaj v njegovem materinem jeziku prihaja »od drugod«, od tistega, kar
ni jezik, namigne vam, kaj se v materin jezik vpisuje od jejezika.
Zakaj jezik je kompleten in neprotisloven sistem: kot tak mora biti
prevedljiv. Kar ni prevedljivo, ni jezik: je jejezik.
Kar ni prevedljivo in kar ni od jezika, je torej pač tisto, česar ni mogo-
če izreči. Torej nekaj, kar je v sami izjavi vpis reda izjavljanja.
Prav zato smo lahko rekli, da je materin jezik tista razsežnost, kamor
se resnica naseljuje z izjavljanjem: materin jezik je namreč prav pečat jeje-
zika v polje lingvističnega jezika.
Lacan pravi, da je resnica tisto, česar se ne pove v celoti: vse resni-
ce se nikoli ne pove, ker je ni mogoče vse izreči: v celoti je neizrekljiva,
ker za vso resnico zmanjka besed. Zmanjka pa besed, ker resnica sama ni
cela, ni vsa.
Kolikor jezik mora biti celosten sistem, se lahko vzpostavi le s tem,
da se sam odvzame, da se odcepi od tistega, kar je v besedi ne-celostno:
vemo, da se subjekt v besedo vpisuje skoz lapsus. Toda prav lapsus so od-
šteti od polja jezika, kolikor ne sodijo med izjave, ki ustrezajo pogojem
za možnost nekega določenega jezika (tega ali onega jezika, tega-jezika).
Lingvistika je prav zato dragocena veda, ker se na eni strani odteguje
resničnostni razsežnosti, namreč tisti, ki je ni mogoče vse izreči –
na drugi strani pa se vendarle ne drži plota logicistične matrike »re-
sničnih« in »neresničnih« izjav.
Lingvistični jezik se potemtakem vzpostavi s tem, da v govorici
umanjka ne-celostna razsežnost, tj. razsežnost resnice, to pa je prav jeje-
zik. Toda na drugi strani lingvistični jezik ne reducira resnice v zaporo
lastnosti sodbe, ki je lahko resnična ali neresnična.
Zatorej lahko rečemo: jezik podpira, nosi ne-celost jejezika.
Toda na drugi strani je res, da je jezik možen samo na podlagi od-te-
gnitve jejezika. Jejezik potemtakem stori, da lahko jezik sploh je.
In kakor smo rekli, je neprevedljivost materinega jezika prav pečat,
znamenje, beleg, da materni jezik prenaša jejezik (dvoumje itn.): jeje-
zik potemtakem tudi omogoča specifičnost slehernega jezika (tega-jezika),
omogoča to, da je neki konkretni, »ta« jezik tak in ne drugačen, da se loči,
razlikuje od vseh drugih jezikov.
Zatorej končajmo z obrazcem:
jejezik stori, da jezik je,
in da jezik je jezik.
Zato ker nima drugega: drugega pa nima, ker je sámo tisto drugo.
Ker je sámo drugo glede na jezik – domorodec vam torej namigne,
kaj v njegovem materinem jeziku prihaja »od drugod«, od tistega, kar
ni jezik, namigne vam, kaj se v materin jezik vpisuje od jejezika.
Zakaj jezik je kompleten in neprotisloven sistem: kot tak mora biti
prevedljiv. Kar ni prevedljivo, ni jezik: je jejezik.
Kar ni prevedljivo in kar ni od jezika, je torej pač tisto, česar ni mogo-
če izreči. Torej nekaj, kar je v sami izjavi vpis reda izjavljanja.
Prav zato smo lahko rekli, da je materin jezik tista razsežnost, kamor
se resnica naseljuje z izjavljanjem: materin jezik je namreč prav pečat jeje-
zika v polje lingvističnega jezika.
Lacan pravi, da je resnica tisto, česar se ne pove v celoti: vse resni-
ce se nikoli ne pove, ker je ni mogoče vse izreči: v celoti je neizrekljiva,
ker za vso resnico zmanjka besed. Zmanjka pa besed, ker resnica sama ni
cela, ni vsa.
Kolikor jezik mora biti celosten sistem, se lahko vzpostavi le s tem,
da se sam odvzame, da se odcepi od tistega, kar je v besedi ne-celostno:
vemo, da se subjekt v besedo vpisuje skoz lapsus. Toda prav lapsus so od-
šteti od polja jezika, kolikor ne sodijo med izjave, ki ustrezajo pogojem
za možnost nekega določenega jezika (tega ali onega jezika, tega-jezika).
Lingvistika je prav zato dragocena veda, ker se na eni strani odteguje
resničnostni razsežnosti, namreč tisti, ki je ni mogoče vse izreči –
na drugi strani pa se vendarle ne drži plota logicistične matrike »re-
sničnih« in »neresničnih« izjav.
Lingvistični jezik se potemtakem vzpostavi s tem, da v govorici
umanjka ne-celostna razsežnost, tj. razsežnost resnice, to pa je prav jeje-
zik. Toda na drugi strani lingvistični jezik ne reducira resnice v zaporo
lastnosti sodbe, ki je lahko resnična ali neresnična.
Zatorej lahko rečemo: jezik podpira, nosi ne-celost jejezika.
Toda na drugi strani je res, da je jezik možen samo na podlagi od-te-
gnitve jejezika. Jejezik potemtakem stori, da lahko jezik sploh je.
In kakor smo rekli, je neprevedljivost materinega jezika prav pečat,
znamenje, beleg, da materni jezik prenaša jejezik (dvoumje itn.): jeje-
zik potemtakem tudi omogoča specifičnost slehernega jezika (tega-jezika),
omogoča to, da je neki konkretni, »ta« jezik tak in ne drugačen, da se loči,
razlikuje od vseh drugih jezikov.
Zatorej končajmo z obrazcem:
jejezik stori, da jezik je,
in da jezik je jezik.
