Page 200 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 200
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Kar pomeni: da je po lingvistiki pogoj za možnost jezika v tem, da se ga
nenehno učimo od drugih. To pravzaprav pomeni: 1. NIHČE ne zna jezika;
2. VSI se ga ves čas učijo od drugih. Jezikovna skupnost je vsaj po Saussuro-
vem prepričanju ladja bebcev, ki drug drugega učijo govoriti.
To predpostavljeno neobvladovanje jezika, ta nemožnost, da bi jezik
kdorkoli obvladal, veljata seveda v prvi vrsti za jezikoslovca.
Lingvist svoje podjetje jemlje dobesedno: obrača se k drugim po bese-
do – to je prav sloviti native speaker-hearer, za nas Slovence, odkar so Do-
lenjci izumrli, pač Pleteršnik.
Običajno se seveda meni, tudi lingvist tako misli, da vprašuje domo-
rodca zato, ker sam ne zna jezika, ki ga proučuje. To je res: toda res tako
zelo, da moramo reči: lingvist ne zna jezika-objekta, zato ker ne zna svojega
materinega jezika. – To je popolnoma očitno, kadar je jezik-objekt isti kot
lingvistov materin jezik.
Toda verjemimo za trenutek lingvistični hipotezi. Denimo, da si ling-
vist ni na jasnem glede neke podrobnosti in o njej povpraša domačina. Toda
kaj išče lingvist pri domorodcu? Ne teorije, ta je pri lingvistu in je po de-
finiciji brez jezikovnega čuta. Tudi ne išče tistega, kar domorodec kakorko-
li zavedno ve, zna – pač pa hoče v domorodcu zgrabiti spontanost jezika. Tj.
v nekem smislu nekaj ne-zavednega, vendar pa ne nezavedno: nezavedno je
individualno in idiosinkratično, zato ni: a. predstavljivo; b. ponovljivo – tj.,
ni ga mogoče normirati v smislu jezikovne norme.
Lingvistično podjetje je potemtakem v temelju zgrešeno, nesrečno
podjetje, neuspešno prizadevanje: v govorcu išče tisto, kar ni zavedno, a
vendar ni nezavedno.
Vendar je pozitivno tole: nativec predstavlja za lingvista tisto, česar go-
vorec ne ve; predstavlja t. i. spontanost jezika – tj. prav tisto, kar se mora go-
vorec učiti od drugih.
Domorodec je bebalo v govorcu.
Domorodec je tisto, kar je v govorečem subjektu ne-omadeževano,
spontano, pristno, tj., je Indijanec v slehernem izmed nas.
Zato lahko lingvist – namesto da teče v Velike Lašče ali da brska
po Pleteršniku – povpraša tudi svoj »notranji« (neteoretični) jezikovni
čut: ta mu bo prav gotovo postregel s tistim, kar pri njem išče, namreč z
najbolj bebavo varianto.
Domorodec predstavlja za lingvista tisto, kar v jeziku uhaja govoreče-
mu subjektu – domorodčeva vednost je govorčeva ne-vednost – native spea-
ker-hearer izreka tisto, kar se mora subjekt vselej še naučiti od drugih – in kar
je strogo ne-naučljivo, saj ni zavestno;
Kar pomeni: da je po lingvistiki pogoj za možnost jezika v tem, da se ga
nenehno učimo od drugih. To pravzaprav pomeni: 1. NIHČE ne zna jezika;
2. VSI se ga ves čas učijo od drugih. Jezikovna skupnost je vsaj po Saussuro-
vem prepričanju ladja bebcev, ki drug drugega učijo govoriti.
To predpostavljeno neobvladovanje jezika, ta nemožnost, da bi jezik
kdorkoli obvladal, veljata seveda v prvi vrsti za jezikoslovca.
Lingvist svoje podjetje jemlje dobesedno: obrača se k drugim po bese-
do – to je prav sloviti native speaker-hearer, za nas Slovence, odkar so Do-
lenjci izumrli, pač Pleteršnik.
Običajno se seveda meni, tudi lingvist tako misli, da vprašuje domo-
rodca zato, ker sam ne zna jezika, ki ga proučuje. To je res: toda res tako
zelo, da moramo reči: lingvist ne zna jezika-objekta, zato ker ne zna svojega
materinega jezika. – To je popolnoma očitno, kadar je jezik-objekt isti kot
lingvistov materin jezik.
Toda verjemimo za trenutek lingvistični hipotezi. Denimo, da si ling-
vist ni na jasnem glede neke podrobnosti in o njej povpraša domačina. Toda
kaj išče lingvist pri domorodcu? Ne teorije, ta je pri lingvistu in je po de-
finiciji brez jezikovnega čuta. Tudi ne išče tistega, kar domorodec kakorko-
li zavedno ve, zna – pač pa hoče v domorodcu zgrabiti spontanost jezika. Tj.
v nekem smislu nekaj ne-zavednega, vendar pa ne nezavedno: nezavedno je
individualno in idiosinkratično, zato ni: a. predstavljivo; b. ponovljivo – tj.,
ni ga mogoče normirati v smislu jezikovne norme.
Lingvistično podjetje je potemtakem v temelju zgrešeno, nesrečno
podjetje, neuspešno prizadevanje: v govorcu išče tisto, kar ni zavedno, a
vendar ni nezavedno.
Vendar je pozitivno tole: nativec predstavlja za lingvista tisto, česar go-
vorec ne ve; predstavlja t. i. spontanost jezika – tj. prav tisto, kar se mora go-
vorec učiti od drugih.
Domorodec je bebalo v govorcu.
Domorodec je tisto, kar je v govorečem subjektu ne-omadeževano,
spontano, pristno, tj., je Indijanec v slehernem izmed nas.
Zato lahko lingvist – namesto da teče v Velike Lašče ali da brska
po Pleteršniku – povpraša tudi svoj »notranji« (neteoretični) jezikovni
čut: ta mu bo prav gotovo postregel s tistim, kar pri njem išče, namreč z
najbolj bebavo varianto.
Domorodec predstavlja za lingvista tisto, kar v jeziku uhaja govoreče-
mu subjektu – domorodčeva vednost je govorčeva ne-vednost – native spea-
ker-hearer izreka tisto, kar se mora subjekt vselej še naučiti od drugih – in kar
je strogo ne-naučljivo, saj ni zavestno;
