Page 191 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 191
jejezik: iz lingvistike konstitutivno izključeno dvoumje ...
sama možnost tega dvoumljenja izvira iz tega, da subjekt deluje hkra-
ti kot subjekt izjave in kot subjekt izjavljanja. Zato lahko tudi rečemo:
pripadnost subjekta materinemu jeziku se kaže v tem, da v njem lah-
ko deluje hkrati kot subjekt izjavljanja in kot subjekt izjave, da v njem te
dvojnosti celo prav ni mogoče premagati –
skratka, »pripadnost« subjekta njegovemu materinemu jeziku de-
luje tako, da se v materinem jeziku subjekt cepi.
Subjekt, ki pripada materinemu jeziku tako, da se v njem cepi, za-
znamujemo takole: $.
Subjekt, ki pripada materinemu jeziku, je razcepljeni subjekt $.
***
»Govorim slovensko« je dvoumna izjava, kolikor jo je mogoče ra-
zumeti hkrati kot konstativ in kot performativ.
Če bodi performativ, je konstativni pomen (da namreč obvladam
slovenski jezik) pogoj za možnost, da jo sploh izjavim: kako naj po slo-
vensko trdim, da znam slovensko, če ne znam tega jezika?
Če bodi konstativ, je performativni pomen pogoj za možnost, da se
konstativni pomen sploh izreče: tu je performativni pomen pogoj izjave,
ki ima konstativno funkcijo, prej pa je bil konstativni pomen pogoj izja-
vljanja, ki je imelo performativno funkcijo.
Če je prej lastnost performativa, da ne dopušča vpraševanja, ali je
»resničen ali neresničen«, za nazaj dokazovala, da je konstativni po-
men, ki je njegov prvi pogoj, resničen –
pa je zdaj resničnost konstativne izjave, ki je lahko »resnična ali ne-
resnična«, anticipirana v performativnosti izjavljanja.
Toda to izjavljanje je možno le, če je ta konstativ res resničen. Resni-
čen pa je, ker ga izjavljam – itn.
Zdaj lahko nemara doumemo ugled, ki ga uživa materin jezik v
spontani jezikoslovni ideologiji: v materinščini je nemara mogoče lagati,
toda prevarati v njej ni moči: iskrenost izjavljanja je pogoj za sam obstoj
izjave. Ne glede na resničnost ali neresničnost izjave smo lahko prepriča-
ni, da je vsaj izjavljanje resnično.
Materin jezik je torej tista »razsežnost« jezika, v kateri se »resni-
ca« naseljuje s tem, da se izjavlja. Ali natančneje: aletična razsežnost je
v materinem jeziku samo pridevek k temeljni etični dimenziji. Kakor je
znano, imata etnija in etika isti koren: ni nenavadno, če spet prideta dru-
ga k drugi prav v materini govorici – glede na to, da je to najpristnejša go-
vorica. Celo edina pristna govorica. To je znano; manj pa je znano, da je
iz istega korena tudi grška beseda hetêra (namreč: družica).
sama možnost tega dvoumljenja izvira iz tega, da subjekt deluje hkra-
ti kot subjekt izjave in kot subjekt izjavljanja. Zato lahko tudi rečemo:
pripadnost subjekta materinemu jeziku se kaže v tem, da v njem lah-
ko deluje hkrati kot subjekt izjavljanja in kot subjekt izjave, da v njem te
dvojnosti celo prav ni mogoče premagati –
skratka, »pripadnost« subjekta njegovemu materinemu jeziku de-
luje tako, da se v materinem jeziku subjekt cepi.
Subjekt, ki pripada materinemu jeziku tako, da se v njem cepi, za-
znamujemo takole: $.
Subjekt, ki pripada materinemu jeziku, je razcepljeni subjekt $.
***
»Govorim slovensko« je dvoumna izjava, kolikor jo je mogoče ra-
zumeti hkrati kot konstativ in kot performativ.
Če bodi performativ, je konstativni pomen (da namreč obvladam
slovenski jezik) pogoj za možnost, da jo sploh izjavim: kako naj po slo-
vensko trdim, da znam slovensko, če ne znam tega jezika?
Če bodi konstativ, je performativni pomen pogoj za možnost, da se
konstativni pomen sploh izreče: tu je performativni pomen pogoj izjave,
ki ima konstativno funkcijo, prej pa je bil konstativni pomen pogoj izja-
vljanja, ki je imelo performativno funkcijo.
Če je prej lastnost performativa, da ne dopušča vpraševanja, ali je
»resničen ali neresničen«, za nazaj dokazovala, da je konstativni po-
men, ki je njegov prvi pogoj, resničen –
pa je zdaj resničnost konstativne izjave, ki je lahko »resnična ali ne-
resnična«, anticipirana v performativnosti izjavljanja.
Toda to izjavljanje je možno le, če je ta konstativ res resničen. Resni-
čen pa je, ker ga izjavljam – itn.
Zdaj lahko nemara doumemo ugled, ki ga uživa materin jezik v
spontani jezikoslovni ideologiji: v materinščini je nemara mogoče lagati,
toda prevarati v njej ni moči: iskrenost izjavljanja je pogoj za sam obstoj
izjave. Ne glede na resničnost ali neresničnost izjave smo lahko prepriča-
ni, da je vsaj izjavljanje resnično.
Materin jezik je torej tista »razsežnost« jezika, v kateri se »resni-
ca« naseljuje s tem, da se izjavlja. Ali natančneje: aletična razsežnost je
v materinem jeziku samo pridevek k temeljni etični dimenziji. Kakor je
znano, imata etnija in etika isti koren: ni nenavadno, če spet prideta dru-
ga k drugi prav v materini govorici – glede na to, da je to najpristnejša go-
vorica. Celo edina pristna govorica. To je znano; manj pa je znano, da je
iz istega korena tudi grška beseda hetêra (namreč: družica).
