Page 193 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 193
jejezik: iz lingvistike konstitutivno izključeno dvoumje ...
Strawson pravi: če je predpostavka neresnična, potem je stavek brez
logične vrednosti, tj. – neresničnost predpostavke proizvede na tablici
njegovih vrednosti, v njegovi vrednostni matriki luknjo.
Toda: to sklepanje je možno le z dvema predpostavkama:
1. stavek moramo zapisati po shemi subjekt-predikat, kot atribucijo
lastnosti (»je umrl v revščini«) nekemu subjektu (»tisti, ki je odkril«).
2. za neresničnega nam velja stavek, v katerem predicirana lastnost
ne ustreza subjektu oziroma bitju, na katerega se stavčni subjekt nanaša.
Če namreč ni nobenega bitja, na katerega bi bilo mogoče nanesti
(»referirati«) stavčni subjekt, potem ni mogoče reči, ali je stavek resni-
čen ali neresničen. (Npr.: »Riba faronika je sinja.«)
Russell predlaga še enostavnejšo rešitev:
Ex (Ax & Bx)
»obstaja neki x, ki ima dve lastnosti: A – da je odkril, da planeti ne kro-
žijo po krožnici, in B – da je umrl v bedi«.
Če stavek predstavimo kot konjunkcijo, je ta pač neresnična, če je
eden izmed njenih členov neresničen.
Običajni ugovor (Strawson) proti Russellu je, da tak logični opis ne
ustreza stavku, ki ga skuša opisati – ne daje »hierarhije« med obema po-
vezanima izjavama A in B.
Vendar Strawson skuša razmejiti polji, na katerih sta obe nasprotujo-
či si tezi (Frege: če je predpostavka neresnična, je stavek brez logične vre-
dnosti; Russell: če je eden izmed členov konjunkcije neresničen, je nere-
sničen celoten izraz) resnični.
Strawson vpelje vprašanje uporabe tega stavka, to se pravi, seže prek
stavka v diskurz, v katerem ta stavek kot izjava »nastopa«.
Recimo, da na sodnem procesu obramba nastopi s pričo, ki izjavi,
da je bil obtoženec v času delikta na gledališki predstavi. Če se ugoto-
vi, da takrat ni bilo predstave, bo pričevanje lažno. V tem primeru ima
prav Russell.
Če pa gre za razpravo o francoskem kralju in se v tem okviru med
drugim pove, da je ta kralj tudi plešast, potem ne-obstoj francoskega
kralja povzroči, da izjave ni več mogoče logično ovrednotiti. V tem pri-
meru ima prav Frege.
Toda, pripominja Ducrot, prav ta reducirana verzija Fregeja povzro-
či, da teze o izvzetosti predpostavke (o tem, da negacija predpostavke ne
zadeva) ni več mogoče braniti.
Od kod namreč sploh lahko pride ugovor, da francoskega kralja ni?
Strawson pravi: če je predpostavka neresnična, potem je stavek brez
logične vrednosti, tj. – neresničnost predpostavke proizvede na tablici
njegovih vrednosti, v njegovi vrednostni matriki luknjo.
Toda: to sklepanje je možno le z dvema predpostavkama:
1. stavek moramo zapisati po shemi subjekt-predikat, kot atribucijo
lastnosti (»je umrl v revščini«) nekemu subjektu (»tisti, ki je odkril«).
2. za neresničnega nam velja stavek, v katerem predicirana lastnost
ne ustreza subjektu oziroma bitju, na katerega se stavčni subjekt nanaša.
Če namreč ni nobenega bitja, na katerega bi bilo mogoče nanesti
(»referirati«) stavčni subjekt, potem ni mogoče reči, ali je stavek resni-
čen ali neresničen. (Npr.: »Riba faronika je sinja.«)
Russell predlaga še enostavnejšo rešitev:
Ex (Ax & Bx)
»obstaja neki x, ki ima dve lastnosti: A – da je odkril, da planeti ne kro-
žijo po krožnici, in B – da je umrl v bedi«.
Če stavek predstavimo kot konjunkcijo, je ta pač neresnična, če je
eden izmed njenih členov neresničen.
Običajni ugovor (Strawson) proti Russellu je, da tak logični opis ne
ustreza stavku, ki ga skuša opisati – ne daje »hierarhije« med obema po-
vezanima izjavama A in B.
Vendar Strawson skuša razmejiti polji, na katerih sta obe nasprotujo-
či si tezi (Frege: če je predpostavka neresnična, je stavek brez logične vre-
dnosti; Russell: če je eden izmed členov konjunkcije neresničen, je nere-
sničen celoten izraz) resnični.
Strawson vpelje vprašanje uporabe tega stavka, to se pravi, seže prek
stavka v diskurz, v katerem ta stavek kot izjava »nastopa«.
Recimo, da na sodnem procesu obramba nastopi s pričo, ki izjavi,
da je bil obtoženec v času delikta na gledališki predstavi. Če se ugoto-
vi, da takrat ni bilo predstave, bo pričevanje lažno. V tem primeru ima
prav Russell.
Če pa gre za razpravo o francoskem kralju in se v tem okviru med
drugim pove, da je ta kralj tudi plešast, potem ne-obstoj francoskega
kralja povzroči, da izjave ni več mogoče logično ovrednotiti. V tem pri-
meru ima prav Frege.
Toda, pripominja Ducrot, prav ta reducirana verzija Fregeja povzro-
či, da teze o izvzetosti predpostavke (o tem, da negacija predpostavke ne
zadeva) ni več mogoče braniti.
Od kod namreč sploh lahko pride ugovor, da francoskega kralja ni?
