Page 190 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 190
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
je nedvoumen za vse možne leksikalizacije praznega mesta razen za leksi-
kalizacijo z besedo »slovensko«.
S stališča domorodskega osebka, tj. s stališča kompetentnega govor-
ca, je mogoče jezike zbrati v »konzistenten razred«, tj. v množico brez
protislovja, pod pogojem, da izključimo en sam jezik – njegov materni
jezik.
S stališča lingvistike lahko to vprašanje »posplošimo«, in potem
dobi drugačno obliko.
Potem namreč lahko rečemo: stavek z generativnim drevesom, ki
poraja stavke vrste (govoriti jezik x), ima eno samo interpretacijo v vseh
primerih razen tedaj, kadar se verbalna fraza (govoriti) prikazuje v prvi
osebi ednine sedanjika in se nominalna fraza (jezik x) leksikalizira z be-
sedo, ki pomeni jezik, v katerem je stavek izjavljen.7
Tako »pravilo« bi seveda postavilo nekatere težave, saj ima v gene-
rativni gramatiki površinska struktura sicer resda lahko več pomenov,
toda za sleherni pomen »odgovarja« posebna globinska struktura. Glo-
binski strukturi je pripisljiv en in en sam pomen: postavilo bi se torej
vprašanje, kako s pomočjo členjenja globinske strukture pokazati, da su-
bjekt deluje enkrat kot subjekt izjave, drugič kot subjekt izjavljanja. Zgolj
afiksacija glagola z obrazilom prve osebe ednine sedanjika namreč prav
tega razločevanja ne more izraziti.
Lingvistični aksiom se torej glasi: k vsakemu jeziku L obstaja en su-
bjekt S, za katerega je L materni jezik.8
Ta specifična vez med subjektom in njegovim materinim jezikom se
kaže v tem, da je dvoumje, ki je sicer navzoče le v nekaterih »izjemnih«
izjavah, na neki način ves čas navzoče v sleherni izjavi v materinem je-
ziku, in prav možnost takega dvoumljenja zadošča, da lahko določimo,
ali je neka izjava nekega subjekta izrečena v njegovem materinem jeziku;
7 »Univerzalnost« takega »pravila« se seveda omejuje na jezike, ki glagole spregajo in ki nimajo doda-
tnih sredstev za razločevanje konstativa od performativa. Že na primer v angleščini bi to nalogo lah-
ko v našem primeru vsaj v neki meri opravila opozicija med prezentom in present continuous: »I speak
English.« / »I am speaking English.« To omejuje veljavnost našega zgleda, seveda pa ne spodbija ti-
stega, kar hočemo z njim ponazoriti. Prej narobe: vidimo namreč, da ni mogoče univerzalizirati na-
činov, kako se subjekt vpisuje v svoj jezik.
8 Tudi ta opredelitev je seveda šepava: izmed »vseh« jezikov izpušča tiste, katerih značilnost je prav, da
niso nikogaršnji materini jeziki (koiné, pigeon-English, sabir; pa tudi: esperanto itn.). Ta pomanjklji-
vost ima dva neenaka vzroka: 1. ti jeziki so »namenski«, »občevalni«, njihovo delovanje se že vna-
prej omejuje na sporočilnost; prav kolikor so ti jeziki zgolj sredstva za sporočanje, jih bržčas ne mo-
remo uvrstiti med »jezike« po opredelitvi, ki jo prakticiramo tu; 2. naša sedanja opredelitev jezika,
opredelitev, ki smo jo iz razlogov nazornosti implicitno sprejeli na tej stopnji razlaganj, je substanciali-
stična, opredelitev tako jezika nasploh kakor materinega jezika posebej; videli smo sicer, da je pojem
materinega jezika »izumljen« prav zato, da bi bila substancialistična koncepcija jezika mogoča; po-
zneje, ko bomo takšno opredelitev jezika opustili, bomo lahko natančneje določili tudi njene meje.
je nedvoumen za vse možne leksikalizacije praznega mesta razen za leksi-
kalizacijo z besedo »slovensko«.
S stališča domorodskega osebka, tj. s stališča kompetentnega govor-
ca, je mogoče jezike zbrati v »konzistenten razred«, tj. v množico brez
protislovja, pod pogojem, da izključimo en sam jezik – njegov materni
jezik.
S stališča lingvistike lahko to vprašanje »posplošimo«, in potem
dobi drugačno obliko.
Potem namreč lahko rečemo: stavek z generativnim drevesom, ki
poraja stavke vrste (govoriti jezik x), ima eno samo interpretacijo v vseh
primerih razen tedaj, kadar se verbalna fraza (govoriti) prikazuje v prvi
osebi ednine sedanjika in se nominalna fraza (jezik x) leksikalizira z be-
sedo, ki pomeni jezik, v katerem je stavek izjavljen.7
Tako »pravilo« bi seveda postavilo nekatere težave, saj ima v gene-
rativni gramatiki površinska struktura sicer resda lahko več pomenov,
toda za sleherni pomen »odgovarja« posebna globinska struktura. Glo-
binski strukturi je pripisljiv en in en sam pomen: postavilo bi se torej
vprašanje, kako s pomočjo členjenja globinske strukture pokazati, da su-
bjekt deluje enkrat kot subjekt izjave, drugič kot subjekt izjavljanja. Zgolj
afiksacija glagola z obrazilom prve osebe ednine sedanjika namreč prav
tega razločevanja ne more izraziti.
Lingvistični aksiom se torej glasi: k vsakemu jeziku L obstaja en su-
bjekt S, za katerega je L materni jezik.8
Ta specifična vez med subjektom in njegovim materinim jezikom se
kaže v tem, da je dvoumje, ki je sicer navzoče le v nekaterih »izjemnih«
izjavah, na neki način ves čas navzoče v sleherni izjavi v materinem je-
ziku, in prav možnost takega dvoumljenja zadošča, da lahko določimo,
ali je neka izjava nekega subjekta izrečena v njegovem materinem jeziku;
7 »Univerzalnost« takega »pravila« se seveda omejuje na jezike, ki glagole spregajo in ki nimajo doda-
tnih sredstev za razločevanje konstativa od performativa. Že na primer v angleščini bi to nalogo lah-
ko v našem primeru vsaj v neki meri opravila opozicija med prezentom in present continuous: »I speak
English.« / »I am speaking English.« To omejuje veljavnost našega zgleda, seveda pa ne spodbija ti-
stega, kar hočemo z njim ponazoriti. Prej narobe: vidimo namreč, da ni mogoče univerzalizirati na-
činov, kako se subjekt vpisuje v svoj jezik.
8 Tudi ta opredelitev je seveda šepava: izmed »vseh« jezikov izpušča tiste, katerih značilnost je prav, da
niso nikogaršnji materini jeziki (koiné, pigeon-English, sabir; pa tudi: esperanto itn.). Ta pomanjklji-
vost ima dva neenaka vzroka: 1. ti jeziki so »namenski«, »občevalni«, njihovo delovanje se že vna-
prej omejuje na sporočilnost; prav kolikor so ti jeziki zgolj sredstva za sporočanje, jih bržčas ne mo-
remo uvrstiti med »jezike« po opredelitvi, ki jo prakticiramo tu; 2. naša sedanja opredelitev jezika,
opredelitev, ki smo jo iz razlogov nazornosti implicitno sprejeli na tej stopnji razlaganj, je substanciali-
stična, opredelitev tako jezika nasploh kakor materinega jezika posebej; videli smo sicer, da je pojem
materinega jezika »izumljen« prav zato, da bi bila substancialistična koncepcija jezika mogoča; po-
zneje, ko bomo takšno opredelitev jezika opustili, bomo lahko natančneje določili tudi njene meje.
