Page 189 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 189
jejezik: iz lingvistike konstitutivno izključeno dvoumje ...
pričamo, če stavek prevedemo v katerikoli ne-slovenski jezik. V tem pri-
meru se performativna raven delovanja zgubi, ker pač ni več mogoče sa-
mo-nanašanje, ohrani pa se prvi pomen.
Izjava
Je parle slovène.
pa prav zato, ker je zvest prevod ustreznega slovenskega izraza, ne pome-
ni prav tistega kakor slovenska izjava: zgubi se namreč napetost dvojnega
pomena, ki vselej že zaznamuje ravno tisto interpretacijo, katere vesten
prevod je gornji francoski izraz: ta francoska izjava namreč prevaja bolj
vouloir-dire slovenskega konstativa, tisto, kar slovenska izjava v eni iz-
med interpretacij hoče reči, ne pa tistega, kar »pomeni«. Sámo napetost
dvojnega pomenjanja bi seveda prenesla tale francoska izjava:
Je parle français.
– tu smo namreč res stisnjeni v kot, tako da v tem primeru za nas velja Io-
nescovo duhovičenje: »London se po francosko pravi Pariz.«
Izjava
Govorim slovensko.
namreč lahko zatrjuje mojo kompetentnost na področju slovenskega go-
vorjenja, prav kolikor to njeno »konstativno« razumevanje postavimo v
nasprotje z njeno performativno razlago. Ta izraz namreč resda zagota-
vlja mojo kompetenco, vendar s sebe pač ne more zbrisati tega, da je z iz-
rekanjem te izjave ta kompetenca tudi prešla v performanco: kompeten-
ca je tu »že uporabljena«, to je tudi pogoj, da jo sploh lahko ugotovimo,
konstatiramo.
Izjava v tej prvi interpretaciji (ko jo razumemo kot konstativ) torej
»beži« proti nekemu nevtralnemu kraju, kjer bi bila kompetenca njen
goli referent, toda ta kraj je utopija, nikoli ga ne more prav doseči, ker ne
more pretrgati svoje zveze s performanco, izvirajočo prav iz te kompe-
tence, o kateri govori.
To zvezo s performanco lahko pretrga le v kakšnem ne-slovenskem
jeziku, kjer pomeni »isto«, vendar ne v isti opoziciji: tu za konstativno
branje ni potrebna izključitev performativnega razumevanja. Možnost,
da sleherni ne-slovenski jezik deluje kot »čista meta-govorica«, kadar
izjavlja subjektovo kompetenco za slovenščino, je dana s tem, da je iz-
raz »Je parle slovène.« v nasprotju z izjavo »Je parle français.« – dana
je torej s tem, da se paradoks samo-nanašanja prestavi v neko drugo (mo-
žno) izjavo.
Isto velja seveda za slovenščino; izraz
Govorim ( ……… ).
pričamo, če stavek prevedemo v katerikoli ne-slovenski jezik. V tem pri-
meru se performativna raven delovanja zgubi, ker pač ni več mogoče sa-
mo-nanašanje, ohrani pa se prvi pomen.
Izjava
Je parle slovène.
pa prav zato, ker je zvest prevod ustreznega slovenskega izraza, ne pome-
ni prav tistega kakor slovenska izjava: zgubi se namreč napetost dvojnega
pomena, ki vselej že zaznamuje ravno tisto interpretacijo, katere vesten
prevod je gornji francoski izraz: ta francoska izjava namreč prevaja bolj
vouloir-dire slovenskega konstativa, tisto, kar slovenska izjava v eni iz-
med interpretacij hoče reči, ne pa tistega, kar »pomeni«. Sámo napetost
dvojnega pomenjanja bi seveda prenesla tale francoska izjava:
Je parle français.
– tu smo namreč res stisnjeni v kot, tako da v tem primeru za nas velja Io-
nescovo duhovičenje: »London se po francosko pravi Pariz.«
Izjava
Govorim slovensko.
namreč lahko zatrjuje mojo kompetentnost na področju slovenskega go-
vorjenja, prav kolikor to njeno »konstativno« razumevanje postavimo v
nasprotje z njeno performativno razlago. Ta izraz namreč resda zagota-
vlja mojo kompetenco, vendar s sebe pač ne more zbrisati tega, da je z iz-
rekanjem te izjave ta kompetenca tudi prešla v performanco: kompeten-
ca je tu »že uporabljena«, to je tudi pogoj, da jo sploh lahko ugotovimo,
konstatiramo.
Izjava v tej prvi interpretaciji (ko jo razumemo kot konstativ) torej
»beži« proti nekemu nevtralnemu kraju, kjer bi bila kompetenca njen
goli referent, toda ta kraj je utopija, nikoli ga ne more prav doseči, ker ne
more pretrgati svoje zveze s performanco, izvirajočo prav iz te kompe-
tence, o kateri govori.
To zvezo s performanco lahko pretrga le v kakšnem ne-slovenskem
jeziku, kjer pomeni »isto«, vendar ne v isti opoziciji: tu za konstativno
branje ni potrebna izključitev performativnega razumevanja. Možnost,
da sleherni ne-slovenski jezik deluje kot »čista meta-govorica«, kadar
izjavlja subjektovo kompetenco za slovenščino, je dana s tem, da je iz-
raz »Je parle slovène.« v nasprotju z izjavo »Je parle français.« – dana
je torej s tem, da se paradoks samo-nanašanja prestavi v neko drugo (mo-
žno) izjavo.
Isto velja seveda za slovenščino; izraz
Govorim ( ……… ).
