Page 188 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 188
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
kot vsaka druga znanost, saj je od-tegnjenost (abs-trakcija) subjekta prav
vzpostavljajoča za znanstveni diskurz.
Vendar je posebnost jezikoslovnega primera v tem, da je proučeva-
nje jezika vseskoz odvisno prav od tistega, kar mora izključiti iz svojega
obzorja, če se hoče vzpostaviti: s tem, da je lingvistika kot »kompeten-
co« izključila subjektovo soočanje z dvoumjem njegove govorice, je izlo-
čila prav »materinskost« maternega jezika: namreč prav tisto, zaradi če-
sar se je morala zateči k materinemu jeziku, ko je »še« vzpostavljala svo-
je polje v sami njegovi možnosti. Po tej izključitvi »dvoumje« sicer osta-
ja, vendar le kot »večpomenskost«: vprašamo subjekt, kaj »vse« razu-
me z nekim stavkom, in potem lahko formalno porodimo prav vse »ra-
zumljene« pomene – kot razumne pomene. Izključena je torej »samó«
ireduktibilnost dvoumja, torej protislovje sámo.
Če je torej materinost materinega jezika, namreč tisto, česar se je-
zikoslovje znebi tako, da ga obesi na grbo govorcu, če je torej ta mater-
nost isto kot izključitev ireduktibilnosti protislovja, potem lingvistika
že sama prakticira opredelitev, da je materni jezik pač specifični način
dvoumljenja; ker je – po lingvističnem postulatu – sleherni jezik za ne-
koga materni jezik, pa lahko rečemo kot Jean-Claude Milner: »Enkra-
ten način dvoumljenja, prav to je torej jezik med drugimi jeziki.«
Preden se na govorni osebek obrnemo za kakršenkoli v jezikoslov-
ju uporaben podatek o učinkih delovanja njegovega maternega jezika, ga
seveda povprašamo prav o njegovi kompetenci; na tako vprašanje bo go-
vorec odgovoril nekaj kakor:
Govorim slovensko.
Po tej izjavi bi natančno vedeli, pri čem smo, in vendar ima stavek
lahko dva pomena: najprej lahko pomeni
Znam, obvladam slovenski jezik.
– lahko pa pomeni tudi
To, kar zdajle pravim, je izrečeno v slovenskem jeziku.
V prvem primeru je izjava trditev, ugotavlja ali zatrjuje neko dejan-
sko stanje, v prvem pomenu je izjava konstativ; v drugem primeru pa se
izjava nanaša na sebe samo – izgovarja neko ugotovitev o samem izgovar-
janju te ugotovitve; pri tem drugem pomenu se torej dejanje, na katero se
stavek pomensko nanaša, ujema s samim izjavljanjem izjave, zato lahko
rečemo, da je v drugem pomenu izjava performativ. Performativnost je
seveda, kakor je dognal Benveniste,6 vezana na določen način funkcioni-
ranja glagola in ne na kakšen njegov »notranji pomen«, o čemer se pre-
6 É. Benveniste, Analitična filozofija in govorica, v: isti, Problemi splošne lingvistike I, slov. prev. I. Žagar,
B. Nežmah, Ljubljana 1988.
kot vsaka druga znanost, saj je od-tegnjenost (abs-trakcija) subjekta prav
vzpostavljajoča za znanstveni diskurz.
Vendar je posebnost jezikoslovnega primera v tem, da je proučeva-
nje jezika vseskoz odvisno prav od tistega, kar mora izključiti iz svojega
obzorja, če se hoče vzpostaviti: s tem, da je lingvistika kot »kompeten-
co« izključila subjektovo soočanje z dvoumjem njegove govorice, je izlo-
čila prav »materinskost« maternega jezika: namreč prav tisto, zaradi če-
sar se je morala zateči k materinemu jeziku, ko je »še« vzpostavljala svo-
je polje v sami njegovi možnosti. Po tej izključitvi »dvoumje« sicer osta-
ja, vendar le kot »večpomenskost«: vprašamo subjekt, kaj »vse« razu-
me z nekim stavkom, in potem lahko formalno porodimo prav vse »ra-
zumljene« pomene – kot razumne pomene. Izključena je torej »samó«
ireduktibilnost dvoumja, torej protislovje sámo.
Če je torej materinost materinega jezika, namreč tisto, česar se je-
zikoslovje znebi tako, da ga obesi na grbo govorcu, če je torej ta mater-
nost isto kot izključitev ireduktibilnosti protislovja, potem lingvistika
že sama prakticira opredelitev, da je materni jezik pač specifični način
dvoumljenja; ker je – po lingvističnem postulatu – sleherni jezik za ne-
koga materni jezik, pa lahko rečemo kot Jean-Claude Milner: »Enkra-
ten način dvoumljenja, prav to je torej jezik med drugimi jeziki.«
Preden se na govorni osebek obrnemo za kakršenkoli v jezikoslov-
ju uporaben podatek o učinkih delovanja njegovega maternega jezika, ga
seveda povprašamo prav o njegovi kompetenci; na tako vprašanje bo go-
vorec odgovoril nekaj kakor:
Govorim slovensko.
Po tej izjavi bi natančno vedeli, pri čem smo, in vendar ima stavek
lahko dva pomena: najprej lahko pomeni
Znam, obvladam slovenski jezik.
– lahko pa pomeni tudi
To, kar zdajle pravim, je izrečeno v slovenskem jeziku.
V prvem primeru je izjava trditev, ugotavlja ali zatrjuje neko dejan-
sko stanje, v prvem pomenu je izjava konstativ; v drugem primeru pa se
izjava nanaša na sebe samo – izgovarja neko ugotovitev o samem izgovar-
janju te ugotovitve; pri tem drugem pomenu se torej dejanje, na katero se
stavek pomensko nanaša, ujema s samim izjavljanjem izjave, zato lahko
rečemo, da je v drugem pomenu izjava performativ. Performativnost je
seveda, kakor je dognal Benveniste,6 vezana na določen način funkcioni-
ranja glagola in ne na kakšen njegov »notranji pomen«, o čemer se pre-
6 É. Benveniste, Analitična filozofija in govorica, v: isti, Problemi splošne lingvistike I, slov. prev. I. Žagar,
B. Nežmah, Ljubljana 1988.
