Page 187 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 187
jejezik: iz lingvistike konstitutivno izključeno dvoumje ...
dvoumja, ki nastanejo v prevajanju med jeziki, če postavimo, da so ti jezi-
ki »pravilna, neprotislovna« množica, tj. množica brez nase-samega-na-
našajočega-se elementa, skratka, če postavimo, da so ti jeziki vsi tuji jezi-
ki. To pa spet pomeni tole: vse jezike si lahko mislimo skupaj kot množi-
co brez protislovja, če in samo če iz množice jezikov že vnaprej izvzame-
mo en jezik, namreč prav materni jezik.
Tu zdaj vidimo jezikoslovčevo stisko: zanj so vsi jeziki kot jeziki ena-
ki, znanstvena etika zahteva, da so jeziki enakovredni, toda ta ista »zna-
nost« sploh ni mogoča, če se lingvist nekje ne opre na neki izjemni je-
zik – materin jezik. Jezikoznanec je tako vpet v protislovje med tem, kar
mora, in tistim, kar more.
Zato je formalizacija tako fascinantna prav za tiste, ki se ukvarjajo z
jezikom: rešila bi jih vseh težav, če bi bila mogoča. Toda prav ker ni mo-
goča, imajo jezikoslovci težave – in je seveda ravno njihova veda šele prav
mogoča. Neizpolnljiva zahteva po izčrpni in samozadostni formaliza-
ciji je način, kako lingvist doživlja svojo vpetost v materin jezik, tj. pre-
prosto, a neizbrisno dejstvo, da je poleg znanstvenika še govorec, tj. člo-
veško bitje.
Jezikoslovje je vendarle našlo način, kako to stisko nekako odmete s
svojega praga: minimalni pobeg k pomenu ni stvar same vede, pač pa se
zgodi vselej zunaj nje – v podobi idealnega govorca-poslušalca.5 Forma-
lizacija se dogaja šele potem, ko smo domorodca že povprašali, kaj prav-
zaprav »hoče reči« – četudi je v večini primerov ta hipotetični domačin
lahko kar jezikoslovec sam.
Toda s tem ni jezikoslovec naredil nič drugega, kot da je praktično
uveljavil tale aksiom svoje vede:
vsak jezik je za nekoga materni jezik.
Tako lingvistika odpravi področje samo-nanašanja v »množici« je-
zikov prav s tem, da slehernemu jeziku prizna, da je samo-nanašanje zanj
konstitutivno; vendar hkrati to »konstitucijo« jezika izključi iz svoje-
ga vidnega polja. Lingvistika tako prepušča subjektu, naj se sam bode s
svojim jezikom, in to je ne zanima; to, da lahko brez protislovja »zbe-
re skupaj« množico vseh jezikov, si lingvistika omogoči tako, da v sle-
herni jezik vsadi protislovje, vendar delovanje samega protislovja pripiše
govornemu subjektu: govorni subjekt je zunaj lingvistike prav kot opo-
ra za njeno konstitutivno hipotezo o nekontradiktornosti, enotnosti,
celotnosti jezika kot spoznavnega predmeta. Pri tem lingvistika ravna
5 Noam Chomskv je najuspešneje, pa tudi najbolj jasno izpeljal ta postopek: njegov idealni »native
speaker-hearer« je prav komplement vsej današnji učinkovitosti generativne formalizacije.
dvoumja, ki nastanejo v prevajanju med jeziki, če postavimo, da so ti jezi-
ki »pravilna, neprotislovna« množica, tj. množica brez nase-samega-na-
našajočega-se elementa, skratka, če postavimo, da so ti jeziki vsi tuji jezi-
ki. To pa spet pomeni tole: vse jezike si lahko mislimo skupaj kot množi-
co brez protislovja, če in samo če iz množice jezikov že vnaprej izvzame-
mo en jezik, namreč prav materni jezik.
Tu zdaj vidimo jezikoslovčevo stisko: zanj so vsi jeziki kot jeziki ena-
ki, znanstvena etika zahteva, da so jeziki enakovredni, toda ta ista »zna-
nost« sploh ni mogoča, če se lingvist nekje ne opre na neki izjemni je-
zik – materin jezik. Jezikoznanec je tako vpet v protislovje med tem, kar
mora, in tistim, kar more.
Zato je formalizacija tako fascinantna prav za tiste, ki se ukvarjajo z
jezikom: rešila bi jih vseh težav, če bi bila mogoča. Toda prav ker ni mo-
goča, imajo jezikoslovci težave – in je seveda ravno njihova veda šele prav
mogoča. Neizpolnljiva zahteva po izčrpni in samozadostni formaliza-
ciji je način, kako lingvist doživlja svojo vpetost v materin jezik, tj. pre-
prosto, a neizbrisno dejstvo, da je poleg znanstvenika še govorec, tj. člo-
veško bitje.
Jezikoslovje je vendarle našlo način, kako to stisko nekako odmete s
svojega praga: minimalni pobeg k pomenu ni stvar same vede, pač pa se
zgodi vselej zunaj nje – v podobi idealnega govorca-poslušalca.5 Forma-
lizacija se dogaja šele potem, ko smo domorodca že povprašali, kaj prav-
zaprav »hoče reči« – četudi je v večini primerov ta hipotetični domačin
lahko kar jezikoslovec sam.
Toda s tem ni jezikoslovec naredil nič drugega, kot da je praktično
uveljavil tale aksiom svoje vede:
vsak jezik je za nekoga materni jezik.
Tako lingvistika odpravi področje samo-nanašanja v »množici« je-
zikov prav s tem, da slehernemu jeziku prizna, da je samo-nanašanje zanj
konstitutivno; vendar hkrati to »konstitucijo« jezika izključi iz svoje-
ga vidnega polja. Lingvistika tako prepušča subjektu, naj se sam bode s
svojim jezikom, in to je ne zanima; to, da lahko brez protislovja »zbe-
re skupaj« množico vseh jezikov, si lingvistika omogoči tako, da v sle-
herni jezik vsadi protislovje, vendar delovanje samega protislovja pripiše
govornemu subjektu: govorni subjekt je zunaj lingvistike prav kot opo-
ra za njeno konstitutivno hipotezo o nekontradiktornosti, enotnosti,
celotnosti jezika kot spoznavnega predmeta. Pri tem lingvistika ravna
5 Noam Chomskv je najuspešneje, pa tudi najbolj jasno izpeljal ta postopek: njegov idealni »native
speaker-hearer« je prav komplement vsej današnji učinkovitosti generativne formalizacije.
