Page 186 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 186
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Sprache, die, in der engeren Bedeutung, Sprache eines Volkes, jezik (eig.
Zunge, in all. sl. M.), die slovenische Sprache /…/
»Sprache« torej v ožjem pomenu pomeni isto kakor v slovenščini
»jezik«, tj. »pravzaprav« »Zunge«; nenavadnost tega prevajanja po-
stane še očitnejša, če se pri Janežiču poučimo:
jezik m. Zunge; Sprache, Rede f.; Stil m. /…/
Kar bi, ozko in hudobno gledano, pomenilo, da »Sprache« v ožjem
pomenu pomeni sámo sebe, pa še »Zunge« in »Rede« povrh. Sklica-
li bi se lahko še na Pleteršnika, v katerem je »Sprache« šele peti pomen
slovenskega »jezik«.3
Toda to podtikanje, da je del večji od celote in jo obsega, je možno
le, če se pretvarjamo, da nismo Slovenci: zakaj brž ko stvar pogledamo s
stališča materinega jezika, ni več nikakršne zmede.
Je nekaj tisoč jezikov, a je tudi eden, ki je materni jezik.
Če bi bili samo tisoči jezikov, bi lahko skušali ujeti pomen le tako, da
bi prevajali drugega v drugega: a pri takem prevajanju ne bi pravzaprav
nikoli vedeli, kaj smo spotoma zgubili, kaj se nam je mimogrede obesilo.
Pomagali bi si seveda lahko s tem, da bi »izvirnik« v enem jeziku in nje-
gov »prevod« v drugem jeziku hkrati prevedli v neki »tretji« jezik in
potem preverjali prevoda v tem tretjem jeziku: poleg dveh jezikov bi ime-
li še en jezik, ki bi nam rabil tako rekoč za nadzor. Toda v tem primeru
bi nam ta tretji jezik deloval kot nadomestek materinega jezika. In sicer
kot slab nadomestek: zakaj zdaj bi resda imeli dva različna prevoda, pre-
vod prvega prevoda in prevod »izvirnika«, toda ne bi vedeli, kaj razlike
med tema prevodoma »pomenijo«. Če bi si skušali pomagati tako, da bi
ves postopek ponovili s pomočjo nekega četrtega jezika, bi končni rezul-
tat ne bil nič zadovoljivejši: zdaj bi imeli »prevode« štirih stavkov v če-
trtem jeziku, en prevod v »prvem nadstropju«, enega v »drugem«, po
enega v »tretjem« in »četrtem« – verjetno bi vedeli še manj, kaj »po-
menijo« razlike med njimi. Postopek s pomočjo »nadomestnih mater-
nih jezikov« bi nas popeljal v slabo neskončnost.
Toda zdaj lahko opredelimo materinski4 jezik nekoliko drugače:
materni jezik je prostor, kjer se izčrpa slaba neskončnost prevajanj; to pa
tudi lahko pomeni: materni jezik je kraj, kamor se kopičijo, grmadijo vsa
3 Pri Pleteršniku je ideološka norma za razvrstitev pomenov zelo očitna: začne s konkretno-material-
nim, tj. s fiziološkim pomenom, potem navaja metaforiko, navezano na ta »prvi« pomen, nadaljuje
s prenesenimi pomeni, ki pa še pomenijo kako substanco (ognjeni jeziki, jezik na čevlju), za tem pri-
dejo »neka riba« in »rastline«, »Sprache« pa zadnja, ker je pač najbolj »ideelna«.
4 Naša terminologija omahuje. Prim. Pleteršnika: materin j., die Muttersprache; – materinski j.; (nav.
materni j.). SP 1950 in 1962 imata materin jezik, pa tudi materino ljubezen.
Sprache, die, in der engeren Bedeutung, Sprache eines Volkes, jezik (eig.
Zunge, in all. sl. M.), die slovenische Sprache /…/
»Sprache« torej v ožjem pomenu pomeni isto kakor v slovenščini
»jezik«, tj. »pravzaprav« »Zunge«; nenavadnost tega prevajanja po-
stane še očitnejša, če se pri Janežiču poučimo:
jezik m. Zunge; Sprache, Rede f.; Stil m. /…/
Kar bi, ozko in hudobno gledano, pomenilo, da »Sprache« v ožjem
pomenu pomeni sámo sebe, pa še »Zunge« in »Rede« povrh. Sklica-
li bi se lahko še na Pleteršnika, v katerem je »Sprache« šele peti pomen
slovenskega »jezik«.3
Toda to podtikanje, da je del večji od celote in jo obsega, je možno
le, če se pretvarjamo, da nismo Slovenci: zakaj brž ko stvar pogledamo s
stališča materinega jezika, ni več nikakršne zmede.
Je nekaj tisoč jezikov, a je tudi eden, ki je materni jezik.
Če bi bili samo tisoči jezikov, bi lahko skušali ujeti pomen le tako, da
bi prevajali drugega v drugega: a pri takem prevajanju ne bi pravzaprav
nikoli vedeli, kaj smo spotoma zgubili, kaj se nam je mimogrede obesilo.
Pomagali bi si seveda lahko s tem, da bi »izvirnik« v enem jeziku in nje-
gov »prevod« v drugem jeziku hkrati prevedli v neki »tretji« jezik in
potem preverjali prevoda v tem tretjem jeziku: poleg dveh jezikov bi ime-
li še en jezik, ki bi nam rabil tako rekoč za nadzor. Toda v tem primeru
bi nam ta tretji jezik deloval kot nadomestek materinega jezika. In sicer
kot slab nadomestek: zakaj zdaj bi resda imeli dva različna prevoda, pre-
vod prvega prevoda in prevod »izvirnika«, toda ne bi vedeli, kaj razlike
med tema prevodoma »pomenijo«. Če bi si skušali pomagati tako, da bi
ves postopek ponovili s pomočjo nekega četrtega jezika, bi končni rezul-
tat ne bil nič zadovoljivejši: zdaj bi imeli »prevode« štirih stavkov v če-
trtem jeziku, en prevod v »prvem nadstropju«, enega v »drugem«, po
enega v »tretjem« in »četrtem« – verjetno bi vedeli še manj, kaj »po-
menijo« razlike med njimi. Postopek s pomočjo »nadomestnih mater-
nih jezikov« bi nas popeljal v slabo neskončnost.
Toda zdaj lahko opredelimo materinski4 jezik nekoliko drugače:
materni jezik je prostor, kjer se izčrpa slaba neskončnost prevajanj; to pa
tudi lahko pomeni: materni jezik je kraj, kamor se kopičijo, grmadijo vsa
3 Pri Pleteršniku je ideološka norma za razvrstitev pomenov zelo očitna: začne s konkretno-material-
nim, tj. s fiziološkim pomenom, potem navaja metaforiko, navezano na ta »prvi« pomen, nadaljuje
s prenesenimi pomeni, ki pa še pomenijo kako substanco (ognjeni jeziki, jezik na čevlju), za tem pri-
dejo »neka riba« in »rastline«, »Sprache« pa zadnja, ker je pač najbolj »ideelna«.
4 Naša terminologija omahuje. Prim. Pleteršnika: materin j., die Muttersprache; – materinski j.; (nav.
materni j.). SP 1950 in 1962 imata materin jezik, pa tudi materino ljubezen.
