Page 185 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 185
jejezik: iz lingvistike konstitutivno izključeno dvoumje ...
V lingvistiki bi se torej stapljala »notranji« ustroj spoznavnega pred-
meta in njegova »zunanja« opredelitev, jezik bi torej bil rokavica, ki je
zmerom že obrnjena, ne da bi mogli reči, katera stran je prava. To pa pome-
ni predvsem tole: jezika ne moremo opredeliti kot spoznavni predmet, do-
kler nismo spoznali njegovega notranjega ustroja; toda tega ustroja ne mo-
remo spoznavati, dokler še ne vemo, kaj pravzaprav spoznavamo – dokler
si nismo »dali« spoznavnega predmeta. Tako se ustanovitev vede kaže že
ustanovljeni vedi kot circulus vitiosus: doxa jezikoslovja ne more pojasniti,
kako je sploh lahko nastala. To pa pomeni zgolj, da so pota iznajdbe para-
doksna: pravovernost je tu le zato, da postavlja (včasih plodne) ovire.
Ne glede na našo pregnano formulacijo jezikoslovnega paradoksa je
iz njega razvidno tisto, kar vidimo že iz samega imena te vede: zapisana
je nujnosti, da je tako ali drugače odvisna od nekega »momenta«, v ka-
terem se jezik nanaša na sebe samega brez zunanje »opore«. Brez opo-
re – zato seveda lingvistika pozna vrsto bergel, glede katerih so lingvi-
sti prvi skeptiki: »jezikovni čut«, »jezikovna kompetenca«, »domo-
rodski govorec-poslušalec« itn. – vse to so topoi, kamor lingvistika izva-
ža svoj paradoks.
Nemara je bila prav v tem ovira, da je lingvistika šele tako pozno pri-
šla do nečesa, kar je kolikor toliko blizu »znanstveni« formalizaciji: da-
nes nam sicer jezikoslovje deluje za zgled natančnosti v »humanističnih
vedah«, toda še Saussure se je zgledoval pri drugih družbenih vedah, pri
Durkheimu in Tardu.2
Tudi še najnovejše lingvistične formalizacije delujejo v temelju dru-
gače kakor na primer v logiki, matematiki: v jezikoslovju ni mogoče
ustanoviti »meta-govorice« ali vsaj opisnega drugotnega jezika brez
minimalnega zatekanja k »naravnemu« jeziku (k smislu, duhu jezika,
naivnemu-domorodskemu razumevanju itn.): skratka, lingvistika vse-
lej že prakticira to, da »meta-govorica« konstitutivno pripada jeziku-
predmetu, jeziku, ki naj bi ga meta-govorica proučevala – obvladovala.
To je formuliral že Jakobson, ki je ta posebni položaj imenoval »konver-
tibilni kodeks jezika«: v jezikoslovju ni mogoča iluzija o samozadostno-
sti meta-govorice – narobe pa to pomeni, da je v »jeziku« vselej mogo-
če prestaviti (kakor pri avtomobilskem »prestavljanju«) iz enega kode-
ksa v drugega in da se jezik sploh dogaja v takem nenehnem prevračanju.
O tem posebnem položaju, v katerem se znajde govorec, brž ko zač-
ne razmišljati in govoriti o svojem govoru, se lahko nazorno prepričamo,
če vzamemo v roke na primer Cigaletov nemško-slovenski slovar (1860):
2 Več o Saussurovem razmerju do sočasnih razprav v družbenih vedah gl. v našem spisu Strukturali-
zem, Vestnik IMF 5 (1984), št. 1–2.
V lingvistiki bi se torej stapljala »notranji« ustroj spoznavnega pred-
meta in njegova »zunanja« opredelitev, jezik bi torej bil rokavica, ki je
zmerom že obrnjena, ne da bi mogli reči, katera stran je prava. To pa pome-
ni predvsem tole: jezika ne moremo opredeliti kot spoznavni predmet, do-
kler nismo spoznali njegovega notranjega ustroja; toda tega ustroja ne mo-
remo spoznavati, dokler še ne vemo, kaj pravzaprav spoznavamo – dokler
si nismo »dali« spoznavnega predmeta. Tako se ustanovitev vede kaže že
ustanovljeni vedi kot circulus vitiosus: doxa jezikoslovja ne more pojasniti,
kako je sploh lahko nastala. To pa pomeni zgolj, da so pota iznajdbe para-
doksna: pravovernost je tu le zato, da postavlja (včasih plodne) ovire.
Ne glede na našo pregnano formulacijo jezikoslovnega paradoksa je
iz njega razvidno tisto, kar vidimo že iz samega imena te vede: zapisana
je nujnosti, da je tako ali drugače odvisna od nekega »momenta«, v ka-
terem se jezik nanaša na sebe samega brez zunanje »opore«. Brez opo-
re – zato seveda lingvistika pozna vrsto bergel, glede katerih so lingvi-
sti prvi skeptiki: »jezikovni čut«, »jezikovna kompetenca«, »domo-
rodski govorec-poslušalec« itn. – vse to so topoi, kamor lingvistika izva-
ža svoj paradoks.
Nemara je bila prav v tem ovira, da je lingvistika šele tako pozno pri-
šla do nečesa, kar je kolikor toliko blizu »znanstveni« formalizaciji: da-
nes nam sicer jezikoslovje deluje za zgled natančnosti v »humanističnih
vedah«, toda še Saussure se je zgledoval pri drugih družbenih vedah, pri
Durkheimu in Tardu.2
Tudi še najnovejše lingvistične formalizacije delujejo v temelju dru-
gače kakor na primer v logiki, matematiki: v jezikoslovju ni mogoče
ustanoviti »meta-govorice« ali vsaj opisnega drugotnega jezika brez
minimalnega zatekanja k »naravnemu« jeziku (k smislu, duhu jezika,
naivnemu-domorodskemu razumevanju itn.): skratka, lingvistika vse-
lej že prakticira to, da »meta-govorica« konstitutivno pripada jeziku-
predmetu, jeziku, ki naj bi ga meta-govorica proučevala – obvladovala.
To je formuliral že Jakobson, ki je ta posebni položaj imenoval »konver-
tibilni kodeks jezika«: v jezikoslovju ni mogoča iluzija o samozadostno-
sti meta-govorice – narobe pa to pomeni, da je v »jeziku« vselej mogo-
če prestaviti (kakor pri avtomobilskem »prestavljanju«) iz enega kode-
ksa v drugega in da se jezik sploh dogaja v takem nenehnem prevračanju.
O tem posebnem položaju, v katerem se znajde govorec, brž ko zač-
ne razmišljati in govoriti o svojem govoru, se lahko nazorno prepričamo,
če vzamemo v roke na primer Cigaletov nemško-slovenski slovar (1860):
2 Več o Saussurovem razmerju do sočasnih razprav v družbenih vedah gl. v našem spisu Strukturali-
zem, Vestnik IMF 5 (1984), št. 1–2.
