Page 184 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 184
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Ta druga opredelitev spet ne meri na kakšno semantično polnost sicer
zadosti metafizično zveneče besede narava, pač pa preprosto pomeni, da
gre za jezike, ki niso »umetni«, ki torej niso po dogovoru ustanovljeni
za kakšno natančno določeno rabo. Sodobna semiotika je zadosti pro-
blematizirala razdelitev na primarne in sekundarne sisteme, medtem ko
je razprava o naravni ali pogodbeni naravi jezika že filozofska stalnica,
katere problematičnost je pokazal že Platon.
Tu nas zanima zgolj preprosta ugotovitev, ki najprej izhaja iz teh
opredelitev, da namreč predmet znanosti pripada diskurzu znanosti, kar
sicer idealiste vrže vznak, vendar jih lahko takoj pomirimo, da to še ne
pomeni, da je vse dovoljeno – pač narobe, s tem se prav vzpostavi znan-
stveni načrt kot etična naloga. Če pa je predmet znanosti proizvod di-
skurza znanosti, potem se predmet znanosti proizvaja (in »določa« –
tu zdaj lahko govorimo, kot da se definicija ujema s proizvodnjo, vendar
samo na tem mestu, drugače je to seveda mistifikacija) skoz neko določe-
no sistematično križanje razlik in sploh obstaja zgolj po svoji diferencial-
nosti. To je lahko razmeroma nevtralno dejstvo za »vse« znanosti – ra-
zen prav za jezikoslovje: v jezikoslovju je namreč diferencialnost temelj-
na značilnost predmeta. To se pravi, da v jezikoslovju »sovpade« na-
čin bivanja spoznavnega predmeta (ta »je« le v svoji diferencialnosti) z
njegovim notranjim ustrojem: v jeziku »so samo razlike, in ni pozitiv-
ne kvantitete,« pravi Saussure v II. kurzu (1908–1909) in ponavlja v III.
kurzu (1910–1911), v tekstu Kurza pa piše »so samo razlike brez pozi-
tivnih členov«.1
1 F. de Saussure, Predavanja iz splošnega jezikoslovja, slov. prev. B. Turk, Ljubljana 1997, 135. Gl. tudi: R.
Godel, Les sources manuscrites du Cours de linguistique générale de F. de Saussure, Ženeva 1969, 196. To
knjigo bomo še navajali, kolikor nas bo zanimal utemeljitveni akt sodobne lingvistike. Pravda v smi-
slu »kaj je Saussure resnično rekel«, nas sicer pravzaprav ne zanima: dejstvo je, da je strukturalno
lingvistiko in njene odločilne prelome opredelili Cours v Ballyjevi in Sechehayjevi redakciji (1916).
Če sta Saussurova učenca reducirala, prirejala itn., je bilo to prav tako opredeljujoče kakor nujno:
lingvistika pač ni mogla preskočiti svoje lastne meje, to mejo pa je začrtal prav Saussure. Res pa je, da
je produkcija horizonta nekaj drugega kot sama črta obmejitvenica, potem ko je enkrat že zarisana.
Zato seveda v »rokopisnih virih« lahko najdemo presežek teoretske prakse nad teorijo, »produkcije
nad produktom«. Toda ta presežek se v lingvistiko kot znanstveni diskurz ne more vpisati drugače
kot »zavržek«, kot »škart«, torej negativno, če si dopustimo še en majhen paradoksič. Pri Saussuru
je seveda vprašanje »roko-pisanja« posebej dramatično: prav glede na to, da je pisal tudi »anagra-
me«. S stališča lingvistike kot že vzpostavljene znanosti so Saussurovi anagrami noro pisanje. Dejanje
epistemološkega reza se v lingvistiki dogaja skoz razmerje do jejezika (če smemo anticipirati ta izraz),
skoz razmerje, ki je temeljno drugačno od tistega odnosa do jejezika, s katerim se vzdržuje že vzpo-
stavljeno jezikoznansko polje: zato tudi ta Saussurov »utemeljitveni akt« ni popolnoma mitološki.
Narobe pa postaja »mitološka« sama že vzpostavljena lingvistika, ki hkrati pripoveduje o početku,
o »genezi« človeškega in vzdržuje svoj lastni početek, svojo utemeljitev s tem, da jo izriva. Skrivni
Saussure anagramov mogoče resda »noro« deluje, zato pa so mehanizmi izrinjanja v sami vedi kli-
nično prepoznavni.
Ta druga opredelitev spet ne meri na kakšno semantično polnost sicer
zadosti metafizično zveneče besede narava, pač pa preprosto pomeni, da
gre za jezike, ki niso »umetni«, ki torej niso po dogovoru ustanovljeni
za kakšno natančno določeno rabo. Sodobna semiotika je zadosti pro-
blematizirala razdelitev na primarne in sekundarne sisteme, medtem ko
je razprava o naravni ali pogodbeni naravi jezika že filozofska stalnica,
katere problematičnost je pokazal že Platon.
Tu nas zanima zgolj preprosta ugotovitev, ki najprej izhaja iz teh
opredelitev, da namreč predmet znanosti pripada diskurzu znanosti, kar
sicer idealiste vrže vznak, vendar jih lahko takoj pomirimo, da to še ne
pomeni, da je vse dovoljeno – pač narobe, s tem se prav vzpostavi znan-
stveni načrt kot etična naloga. Če pa je predmet znanosti proizvod di-
skurza znanosti, potem se predmet znanosti proizvaja (in »določa« –
tu zdaj lahko govorimo, kot da se definicija ujema s proizvodnjo, vendar
samo na tem mestu, drugače je to seveda mistifikacija) skoz neko določe-
no sistematično križanje razlik in sploh obstaja zgolj po svoji diferencial-
nosti. To je lahko razmeroma nevtralno dejstvo za »vse« znanosti – ra-
zen prav za jezikoslovje: v jezikoslovju je namreč diferencialnost temelj-
na značilnost predmeta. To se pravi, da v jezikoslovju »sovpade« na-
čin bivanja spoznavnega predmeta (ta »je« le v svoji diferencialnosti) z
njegovim notranjim ustrojem: v jeziku »so samo razlike, in ni pozitiv-
ne kvantitete,« pravi Saussure v II. kurzu (1908–1909) in ponavlja v III.
kurzu (1910–1911), v tekstu Kurza pa piše »so samo razlike brez pozi-
tivnih členov«.1
1 F. de Saussure, Predavanja iz splošnega jezikoslovja, slov. prev. B. Turk, Ljubljana 1997, 135. Gl. tudi: R.
Godel, Les sources manuscrites du Cours de linguistique générale de F. de Saussure, Ženeva 1969, 196. To
knjigo bomo še navajali, kolikor nas bo zanimal utemeljitveni akt sodobne lingvistike. Pravda v smi-
slu »kaj je Saussure resnično rekel«, nas sicer pravzaprav ne zanima: dejstvo je, da je strukturalno
lingvistiko in njene odločilne prelome opredelili Cours v Ballyjevi in Sechehayjevi redakciji (1916).
Če sta Saussurova učenca reducirala, prirejala itn., je bilo to prav tako opredeljujoče kakor nujno:
lingvistika pač ni mogla preskočiti svoje lastne meje, to mejo pa je začrtal prav Saussure. Res pa je, da
je produkcija horizonta nekaj drugega kot sama črta obmejitvenica, potem ko je enkrat že zarisana.
Zato seveda v »rokopisnih virih« lahko najdemo presežek teoretske prakse nad teorijo, »produkcije
nad produktom«. Toda ta presežek se v lingvistiko kot znanstveni diskurz ne more vpisati drugače
kot »zavržek«, kot »škart«, torej negativno, če si dopustimo še en majhen paradoksič. Pri Saussuru
je seveda vprašanje »roko-pisanja« posebej dramatično: prav glede na to, da je pisal tudi »anagra-
me«. S stališča lingvistike kot že vzpostavljene znanosti so Saussurovi anagrami noro pisanje. Dejanje
epistemološkega reza se v lingvistiki dogaja skoz razmerje do jejezika (če smemo anticipirati ta izraz),
skoz razmerje, ki je temeljno drugačno od tistega odnosa do jejezika, s katerim se vzdržuje že vzpo-
stavljeno jezikoznansko polje: zato tudi ta Saussurov »utemeljitveni akt« ni popolnoma mitološki.
Narobe pa postaja »mitološka« sama že vzpostavljena lingvistika, ki hkrati pripoveduje o početku,
o »genezi« človeškega in vzdržuje svoj lastni početek, svojo utemeljitev s tem, da jo izriva. Skrivni
Saussure anagramov mogoče resda »noro« deluje, zato pa so mehanizmi izrinjanja v sami vedi kli-
nično prepoznavni.
