Page 183 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 183
ezik: iz lingvistike
konstitutivno izključeno
dvoumje konstativ–
kompetenca–izjava /
performativ–performanca–
izjavljanje
Rastko Močnik
Problem jezika in govorice nasploh že kako stoletje tako plodno pre-
tresa sestav naših vednosti in toliko koristi našemu znanju sploh,
da navsezadnje postaja celo politična modna mušica, kar moramo sicer
pozdraviti v tem mračnem trenutku, ko nazadnjaki z vseh desnih zakotij
napadajo teorijo in predvsem nastavljajo šolsko reformo z utopičnim na-
črtom, da bi vsaj del človeštva oropali človeške govorice in ga preobrazi-
li po zgledu termitske signaletike. Jezikovna problematika se tako boho-
ti, da z današnjega razgledišča skoraj ni več videti, da bi se kdajkoli kdo
ukvarjal sploh s kakšnim drugim vprašanjem – zakaj tudi če so nemara
kdaj mislili, da govorijo o čem ne-jezikovnem, so obdelovali jezik, če ne
zaradi drugega že preprosto zato, ker so pač govorili – in da si, nadalje,
ne moremo več niti zamisliti, da kakšna veda ne bi obravnavala prav jezi-
ka. Kolikor je že resnice v tem sodobnem občutenju sveta, vendarle neka-
ko zastira tisti kraj, kjer jezik skuša govoriti o samem sebi, in v splošnem
navdušenju pozablja tiho početje skromnega jezikoslovca, brez katerega
ne bi bilo zdajšnjega razcveta in ki ima že zdaj bržčas več ko dovolj razlo-
gov, da se ne da zapeljati morebitni evforiji.
Danes bi lahko rekli, da lingvistika proučuje prvotne (primarne) je-
zikovne »sisteme« ali kar prvotne jezične »predmete«; tako bi njen
predmet opredelili s tem, da se razlikuje od »drugotnih« jezikovnih
pojavov, tj. od prikazni drugega reda, ki se sestavljajo iz tistih prvega
reda, torej da se razlikuje od predmetov, ki jih raziskuje, denimo, semio-
tika. Predmet lingvistike tako ni nič »naravnega«, vsekakor nič bolj na-
raven od predmetov drugih sorodnih ved – četudi je druga možna opre-
delitev predmeta lingvistike ta, da jezikoslovje proučuje naravne jezike.
konstitutivno izključeno
dvoumje konstativ–
kompetenca–izjava /
performativ–performanca–
izjavljanje
Rastko Močnik
Problem jezika in govorice nasploh že kako stoletje tako plodno pre-
tresa sestav naših vednosti in toliko koristi našemu znanju sploh,
da navsezadnje postaja celo politična modna mušica, kar moramo sicer
pozdraviti v tem mračnem trenutku, ko nazadnjaki z vseh desnih zakotij
napadajo teorijo in predvsem nastavljajo šolsko reformo z utopičnim na-
črtom, da bi vsaj del človeštva oropali človeške govorice in ga preobrazi-
li po zgledu termitske signaletike. Jezikovna problematika se tako boho-
ti, da z današnjega razgledišča skoraj ni več videti, da bi se kdajkoli kdo
ukvarjal sploh s kakšnim drugim vprašanjem – zakaj tudi če so nemara
kdaj mislili, da govorijo o čem ne-jezikovnem, so obdelovali jezik, če ne
zaradi drugega že preprosto zato, ker so pač govorili – in da si, nadalje,
ne moremo več niti zamisliti, da kakšna veda ne bi obravnavala prav jezi-
ka. Kolikor je že resnice v tem sodobnem občutenju sveta, vendarle neka-
ko zastira tisti kraj, kjer jezik skuša govoriti o samem sebi, in v splošnem
navdušenju pozablja tiho početje skromnega jezikoslovca, brez katerega
ne bi bilo zdajšnjega razcveta in ki ima že zdaj bržčas več ko dovolj razlo-
gov, da se ne da zapeljati morebitni evforiji.
Danes bi lahko rekli, da lingvistika proučuje prvotne (primarne) je-
zikovne »sisteme« ali kar prvotne jezične »predmete«; tako bi njen
predmet opredelili s tem, da se razlikuje od »drugotnih« jezikovnih
pojavov, tj. od prikazni drugega reda, ki se sestavljajo iz tistih prvega
reda, torej da se razlikuje od predmetov, ki jih raziskuje, denimo, semio-
tika. Predmet lingvistike tako ni nič »naravnega«, vsekakor nič bolj na-
raven od predmetov drugih sorodnih ved – četudi je druga možna opre-
delitev predmeta lingvistike ta, da jezikoslovje proučuje naravne jezike.
