Page 182 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 182
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
ramo, brž ko tako rekoč institucionaliziramo Z-ja in N-ja, ko okvirimo
njun dialog z univerzo kot materialno eksistenco njunega skupnega na-
slovljenca. A to bi Ducrot mogel sam napraviti, če bi interpretiral Bahti-
nov ključni koncept »raznosmerne dvoglasne besede«31 na ozadju ideje
Vološinova o »raznosmernih družbenih interesih znotraj območja ene-
ga jezikovnega kolektiva«.32 Tako bi ugotovil, da bahtinovska koncepci-
ja polifonije ni omejena na tekste, pač pa razširjena na razredni boj.33 Z
vidika Bahtinovega kroga je namreč »raznosmerna beseda« polifoni-
ja in nuce, praktična eksistenca »raznosmernih družbenih interesov«.
Naša artikulacija polifonije v govoricah na teorijo družbene institucije je
potemtakem mogoča že v bahtinovski tradiciji, ki jo Ducrot sicer posku-
ša razviti. S tega gledišča sta Z in N le dve strani enega sporočila, isti su-
bjekt.34 Razlikujeta se samo, kolikor N naivno verjame, da »članek« po-
meni kaj bolj substancialnega kakor »tisto, kar institucija imenuje ‘čla-
nek’«, medtem ko Z brez sramu sprejme to delokutivno izpeljavo. Raz-
likujeta se kot levičarski in desničarski intelektualec, kakor fool in kna-
ve, rečeno s Chaucerjem.35 Z eno besedo, tako Z kakor N sta produkt
institucionalizirane prakse publiciranja kot »poubellications« oziroma,
če naj parafraziramo ta Lacanov za-govor k Štirim temeljnim konceptom
psihoanalize, oublications.
31 M. M. Bahtin, Problemi poetike Dostojevskega, slov. prev. U. Zabukovec, Ljubljana 2007, 219–225.
32 V. N. Vološinov, Marksizem in filozofija jezika, slov. prev. M. Kržan, Ljubljana 2008, 34.
33 Za teoretsko prakticiranje in epistemološki komentar tovrstnega dopolnila Ducrotove bahtinovske
teorije s historičnomaterialističnimi koncepti Vološinova in Medvedeva gl. R. Močnik, Regulation
of the Particular and Its Socio-Political Effects, n. d., 184–188; prim. sklepni del pogl. »Teorija de-
javne govorice in V. N. Vološinov« v tem zborniku. Maja Breznik pa z navezavo na teoretizacijo ide-
ologije pri Vološinovu kritizira imediatizem Bahtinove ideje o polifonični karnevalski kulturi (M.
Breznik, Kultura danajskih darov, Ljubljana 2009, 24, 85–95, 103–104).
Na primeru stalinskega diskurza ideološki suspenz polifonije locira Lev Centrih (L. Centrih, Stali-
nistična struktura in njen bralec, v: Marksizmi in jezikoslovje: Bahtin/Vološinov, Stalin, Williams, ur. L.
Centrih idr., Ljubljana 2005, 79–81). Stalinski diskurz odpravi polifonijo sovjetskih pozicij izjavlja-
nja tako, da jim z institucionalno podporo vsili identifikacijo s kategorijo novega, obenem pa njegova
verzija diamata ne določi razlike med starim in novim. Zato morajo naslovljenci sami dodati vsilje-
nemu simbolnemu dispozitivu prazni označevalec novega. To ugibanje želje Drugega pa že odpravi
specifike naslovljencev, polifonično raznoličnost med njimi, saj naslovljenci bodisi uganejo željo in
se identificirajo z unarno potezo Drugega, bodisi je ne uganejo in niso več naslovljenci, tj. ginejo ali v
označevalcu ali v čistki.
34 Subjekt izjavljanja in subjekt sprejema izjave interpelira isti Drugi, zato sta isti subjekt, tisti, ki po La-
canu od Drugega prejema lastno sporočilo v sprevrnjeni, resnični obliki (R. Močnik, Beseda besedo, n.
d., 143–146).
35 Gl. J. Lacan, Etika psihoanalize, n. d., 181–183.
ramo, brž ko tako rekoč institucionaliziramo Z-ja in N-ja, ko okvirimo
njun dialog z univerzo kot materialno eksistenco njunega skupnega na-
slovljenca. A to bi Ducrot mogel sam napraviti, če bi interpretiral Bahti-
nov ključni koncept »raznosmerne dvoglasne besede«31 na ozadju ideje
Vološinova o »raznosmernih družbenih interesih znotraj območja ene-
ga jezikovnega kolektiva«.32 Tako bi ugotovil, da bahtinovska koncepci-
ja polifonije ni omejena na tekste, pač pa razširjena na razredni boj.33 Z
vidika Bahtinovega kroga je namreč »raznosmerna beseda« polifoni-
ja in nuce, praktična eksistenca »raznosmernih družbenih interesov«.
Naša artikulacija polifonije v govoricah na teorijo družbene institucije je
potemtakem mogoča že v bahtinovski tradiciji, ki jo Ducrot sicer posku-
ša razviti. S tega gledišča sta Z in N le dve strani enega sporočila, isti su-
bjekt.34 Razlikujeta se samo, kolikor N naivno verjame, da »članek« po-
meni kaj bolj substancialnega kakor »tisto, kar institucija imenuje ‘čla-
nek’«, medtem ko Z brez sramu sprejme to delokutivno izpeljavo. Raz-
likujeta se kot levičarski in desničarski intelektualec, kakor fool in kna-
ve, rečeno s Chaucerjem.35 Z eno besedo, tako Z kakor N sta produkt
institucionalizirane prakse publiciranja kot »poubellications« oziroma,
če naj parafraziramo ta Lacanov za-govor k Štirim temeljnim konceptom
psihoanalize, oublications.
31 M. M. Bahtin, Problemi poetike Dostojevskega, slov. prev. U. Zabukovec, Ljubljana 2007, 219–225.
32 V. N. Vološinov, Marksizem in filozofija jezika, slov. prev. M. Kržan, Ljubljana 2008, 34.
33 Za teoretsko prakticiranje in epistemološki komentar tovrstnega dopolnila Ducrotove bahtinovske
teorije s historičnomaterialističnimi koncepti Vološinova in Medvedeva gl. R. Močnik, Regulation
of the Particular and Its Socio-Political Effects, n. d., 184–188; prim. sklepni del pogl. »Teorija de-
javne govorice in V. N. Vološinov« v tem zborniku. Maja Breznik pa z navezavo na teoretizacijo ide-
ologije pri Vološinovu kritizira imediatizem Bahtinove ideje o polifonični karnevalski kulturi (M.
Breznik, Kultura danajskih darov, Ljubljana 2009, 24, 85–95, 103–104).
Na primeru stalinskega diskurza ideološki suspenz polifonije locira Lev Centrih (L. Centrih, Stali-
nistična struktura in njen bralec, v: Marksizmi in jezikoslovje: Bahtin/Vološinov, Stalin, Williams, ur. L.
Centrih idr., Ljubljana 2005, 79–81). Stalinski diskurz odpravi polifonijo sovjetskih pozicij izjavlja-
nja tako, da jim z institucionalno podporo vsili identifikacijo s kategorijo novega, obenem pa njegova
verzija diamata ne določi razlike med starim in novim. Zato morajo naslovljenci sami dodati vsilje-
nemu simbolnemu dispozitivu prazni označevalec novega. To ugibanje želje Drugega pa že odpravi
specifike naslovljencev, polifonično raznoličnost med njimi, saj naslovljenci bodisi uganejo željo in
se identificirajo z unarno potezo Drugega, bodisi je ne uganejo in niso več naslovljenci, tj. ginejo ali v
označevalcu ali v čistki.
34 Subjekt izjavljanja in subjekt sprejema izjave interpelira isti Drugi, zato sta isti subjekt, tisti, ki po La-
canu od Drugega prejema lastno sporočilo v sprevrnjeni, resnični obliki (R. Močnik, Beseda besedo, n.
d., 143–146).
35 Gl. J. Lacan, Etika psihoanalize, n. d., 181–183.
