Page 181 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 181
ideološka interpelacija v govornih dejanjih ...
dnosti, ki mu je vsilila ta prazni označevalec, Z že materialno reproduci-
ra s svojimi objavami. Ne-vednost je zanj le še nemogoča, potlačena alter-
nativa, N-jevo opazko o njegovi ne-vednosti lahko sprejeme samo s pra-
znim afektom tesnobe, zato jo mora zavrniti z ironijo, še prej pa ujeti rok.
»ni-«, označevalec zanikanja objave, potemtakem označuje prisilo
objavljanja. V N-jevi opazki aktivira verjetnostno ozadje Publish or peri-
sh! in kot ponovljen v Z-jevi ironični repliki predstavlja Z-ja, odtujene-
ga od izbire neobjavljanja, za druge označevalce, za vednostno instituci-
jo. Kakor ekspletivni ne tudi »ni-« zanika Z-jevo izbiro biti, neobjavlja-
nja, in ker je ta izbira lahko po alienaciji le nezavedna želja, »ni-« ozna-
čuje to željo. Ker je ironično pripisan, vrnjen N-ju, pa »ni-« izpelje tudi
separacijo alieniranega Z-ja od tesnobne ne-celosti N-jeve opazke: Z-je-
vo vprašanje, kaj hoče N, »ni-« odpravi tako, da N-jevo opazko napra-
vi za znak, da N in z njim institucija hoče svoje drugo, Z-jevo bit, tj. Z-ja,
kakršen je od alienacije naprej nemožen, zgubljen. Ironija Z-ju omogo-
či, da Drugemu prepusti bit, ki pa je sploh nima, odkar ga je Drugi prek
N-ja naslovil z vel. Z ironijo se Z distancira od N-ja kot I0, ki se, identifi-
ciran z I2, humorno oklepa označevalca »ne« in z njim rigidno designi-
ra odsotnost članka v vseh možnih svetovih.27 A ta odsotnost vednosti je
le objekt-vzrok Z-jeve lastne, a že potlačene želje želenja: Z prenese na I0
– na molčečega N-ja iz drugega dialoga, tj. iz monologa in ne polifonije –
lastno nezavedno željo: N-ja ljubeče korigira, dopolni s tem, česar nima
na voljo:28 z že potlačeno bitjo, ki mu jo je opazka tesnobno približala,
ko mu je – kot uspelo komunikacijsko dejanje29 – v sprevrnjeni, resnični
obliki vrnila prvotno, neizzvano sporočilo, da bo ujel rok, prvotno zavr-
nitev izbire biti. Če naj dokončno mitologiziramo Lacanovo shemo dis-
kurza univerze:30 izsiljena izbira (S1) univerze (S2) preobrazi Z-ja iz štu-
denta ali teoretika (a) v diplomanta ali univerzitetnika ($).
Sklep: Od akterjev k institucionalnemu okviru
izjavljalnega dogodka
Ducrotova dilema designacija/diseminacija je »neodločljiva«, le do-
kler ne prelomimo z Z-jevim in N-jevim horizontom. Dilemo suspendi-
27 Za Kripkejev rigidni designator kot prazni označevalec gl. I. Žagar, Od performativa do govornih dejanj,
Ljubljana 2009 (http://193.2.222.157/Sifranti/StaticPage.aspx?id=64), 97–98; R. Močnik, Beseda bese-
do, n. d., 173 op. 1.
28 Dati tisto, česar nimaš je Lacanova definicija transferne ljubezni, dopolnjene v separaciji. Z-jeva ironija
je tako res ecovska postmoderna, na paradoksu lažnivca sloneča ljubezenska izpoved, Lacan pa, kot
rečeno, vnaprejšnji kritik postmodernizma.
29 J. Lacan, Štirje temeljni koncepti psihoanalize, n. d., 129.
30 Za shemo gl. isti, Hrbtna stran psihoanalize, n. d., 41–58.
dnosti, ki mu je vsilila ta prazni označevalec, Z že materialno reproduci-
ra s svojimi objavami. Ne-vednost je zanj le še nemogoča, potlačena alter-
nativa, N-jevo opazko o njegovi ne-vednosti lahko sprejeme samo s pra-
znim afektom tesnobe, zato jo mora zavrniti z ironijo, še prej pa ujeti rok.
»ni-«, označevalec zanikanja objave, potemtakem označuje prisilo
objavljanja. V N-jevi opazki aktivira verjetnostno ozadje Publish or peri-
sh! in kot ponovljen v Z-jevi ironični repliki predstavlja Z-ja, odtujene-
ga od izbire neobjavljanja, za druge označevalce, za vednostno instituci-
jo. Kakor ekspletivni ne tudi »ni-« zanika Z-jevo izbiro biti, neobjavlja-
nja, in ker je ta izbira lahko po alienaciji le nezavedna želja, »ni-« ozna-
čuje to željo. Ker je ironično pripisan, vrnjen N-ju, pa »ni-« izpelje tudi
separacijo alieniranega Z-ja od tesnobne ne-celosti N-jeve opazke: Z-je-
vo vprašanje, kaj hoče N, »ni-« odpravi tako, da N-jevo opazko napra-
vi za znak, da N in z njim institucija hoče svoje drugo, Z-jevo bit, tj. Z-ja,
kakršen je od alienacije naprej nemožen, zgubljen. Ironija Z-ju omogo-
či, da Drugemu prepusti bit, ki pa je sploh nima, odkar ga je Drugi prek
N-ja naslovil z vel. Z ironijo se Z distancira od N-ja kot I0, ki se, identifi-
ciran z I2, humorno oklepa označevalca »ne« in z njim rigidno designi-
ra odsotnost članka v vseh možnih svetovih.27 A ta odsotnost vednosti je
le objekt-vzrok Z-jeve lastne, a že potlačene želje želenja: Z prenese na I0
– na molčečega N-ja iz drugega dialoga, tj. iz monologa in ne polifonije –
lastno nezavedno željo: N-ja ljubeče korigira, dopolni s tem, česar nima
na voljo:28 z že potlačeno bitjo, ki mu jo je opazka tesnobno približala,
ko mu je – kot uspelo komunikacijsko dejanje29 – v sprevrnjeni, resnični
obliki vrnila prvotno, neizzvano sporočilo, da bo ujel rok, prvotno zavr-
nitev izbire biti. Če naj dokončno mitologiziramo Lacanovo shemo dis-
kurza univerze:30 izsiljena izbira (S1) univerze (S2) preobrazi Z-ja iz štu-
denta ali teoretika (a) v diplomanta ali univerzitetnika ($).
Sklep: Od akterjev k institucionalnemu okviru
izjavljalnega dogodka
Ducrotova dilema designacija/diseminacija je »neodločljiva«, le do-
kler ne prelomimo z Z-jevim in N-jevim horizontom. Dilemo suspendi-
27 Za Kripkejev rigidni designator kot prazni označevalec gl. I. Žagar, Od performativa do govornih dejanj,
Ljubljana 2009 (http://193.2.222.157/Sifranti/StaticPage.aspx?id=64), 97–98; R. Močnik, Beseda bese-
do, n. d., 173 op. 1.
28 Dati tisto, česar nimaš je Lacanova definicija transferne ljubezni, dopolnjene v separaciji. Z-jeva ironija
je tako res ecovska postmoderna, na paradoksu lažnivca sloneča ljubezenska izpoved, Lacan pa, kot
rečeno, vnaprejšnji kritik postmodernizma.
29 J. Lacan, Štirje temeljni koncepti psihoanalize, n. d., 129.
30 Za shemo gl. isti, Hrbtna stran psihoanalize, n. d., 41–58.
