Page 180 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 180
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
nje občih mest, o katerih je mogoče objavljati. Ker so ti topoi določeni z
gibanjem kapitala, ugibanje terja teorizacijo kapitala, ki pa se mora, kot
rečeno, umakniti objavljanju. Institucionalni vel torej primora univerzi-
tetnika v nelagodno spraševanje, kaj institucija hoče od njega. A vel mu
tudi že odgovori, prav ko dilemo med vednostjo in teorijo zbrklja v vel,
prisilno objavljanje: obča so vsa mesta, ki so institucionalizirana v hege-
monih, s kapitalom podprtih medijih.21
Teorija v liberalizirani univerzi je tedaj speljana na vednost, objavlji-
vo v medijih, namenjenih institucionalni reprodukciji, ne teoretskemu
dialogu. Ravno z objavljanjem univerza tekste paradoksno odteguje di-
alogični refrakciji v drugih tekstih. Ker je to prelamljanje pogoj možno-
sti za teorijo22 in kolikor je bilo institucionalizirano denimo v lacanovski
praksi la passe (in reviji Scilicet),23 lahko vidimo, da institucionalna blo-
kada tega prelamljanja blokira prehod ideološkega diskurza univerze v
teoretski, recimo analitični diskurz. Teorija, ki postane drugi vednosti,
njen objekt, ne more postati dejavnik analize. Ta prehod univerze v ana-
lizo po Lacanu tudi sicer ni mogoč, saj lahko diskurzivni premiki izha-
jajo zgolj iz diskurza gospodarja,24 diskurz univerze pa je celo moderna
aktualizacija tega diskurza25 oziroma, rečeno z Althusserjem,26 univerza
je del vladajočega ideološkega aparata države z razvitim kapitalističnim
produkcijskim načinom.
Če naj bo Ducrotov primer pertinenten za diskurzivno analizo, ga
moramo umestiti v prav takšno situacijo. Le tako bo lahko Z-jev pre-
komerno investirani odziv na N-jevo opazko kaj več kakor kontingen-
ca. Afektiranost odziva lahko pojasnimo, če Z-ju pripišemo, da N-jevo
opazko interpretira na ozadju zgornjega univerzitetnega vel, kot zapoved
objave. Če je N izjavil »Ne boš napisal članka v roku.«, je Z izjavo samo-
dejno dopolnil v »Takole ne boš napisal članka v roku.« Z ne more opu-
stiti pisanja članka, zato more in mora opustiti le način pisanja, ne-ve-
dnost, ki je kot idiotizem ali teorija drugo vednosti v diskurzu univerze.
A to je kot univerzitetnik, ki je z izjavo, da bo ujel rok, sploh izzval N-je-
vo repliko, vselej že storil. Z je že alieniran v institucijo vednosti, že je su-
bjektiviral označevalec Publish!, ki tvori binom le z lastno odsotnostjo,
izginotjem, in tako označuje označevalec kot tak, objavo. Institucijo ve-
21 Gl. prav tam, 242–262, za to institucionalno supliranje institucionalne ne-celosti.
22 Prav tam, 266 op. 3.
23 J. Lacan, Hrbtna stran psihoanalize, n. d., 225.
24 Prim.: R. Močnik, Beseda besedo, n. d., 99–100.
25 J. Lacan, Hrbtna stran psihoanalize, n. d., 31–32.
26 L. Althusser, Ideologija in ideološki aparati države, n. d., 79–83.
nje občih mest, o katerih je mogoče objavljati. Ker so ti topoi določeni z
gibanjem kapitala, ugibanje terja teorizacijo kapitala, ki pa se mora, kot
rečeno, umakniti objavljanju. Institucionalni vel torej primora univerzi-
tetnika v nelagodno spraševanje, kaj institucija hoče od njega. A vel mu
tudi že odgovori, prav ko dilemo med vednostjo in teorijo zbrklja v vel,
prisilno objavljanje: obča so vsa mesta, ki so institucionalizirana v hege-
monih, s kapitalom podprtih medijih.21
Teorija v liberalizirani univerzi je tedaj speljana na vednost, objavlji-
vo v medijih, namenjenih institucionalni reprodukciji, ne teoretskemu
dialogu. Ravno z objavljanjem univerza tekste paradoksno odteguje di-
alogični refrakciji v drugih tekstih. Ker je to prelamljanje pogoj možno-
sti za teorijo22 in kolikor je bilo institucionalizirano denimo v lacanovski
praksi la passe (in reviji Scilicet),23 lahko vidimo, da institucionalna blo-
kada tega prelamljanja blokira prehod ideološkega diskurza univerze v
teoretski, recimo analitični diskurz. Teorija, ki postane drugi vednosti,
njen objekt, ne more postati dejavnik analize. Ta prehod univerze v ana-
lizo po Lacanu tudi sicer ni mogoč, saj lahko diskurzivni premiki izha-
jajo zgolj iz diskurza gospodarja,24 diskurz univerze pa je celo moderna
aktualizacija tega diskurza25 oziroma, rečeno z Althusserjem,26 univerza
je del vladajočega ideološkega aparata države z razvitim kapitalističnim
produkcijskim načinom.
Če naj bo Ducrotov primer pertinenten za diskurzivno analizo, ga
moramo umestiti v prav takšno situacijo. Le tako bo lahko Z-jev pre-
komerno investirani odziv na N-jevo opazko kaj več kakor kontingen-
ca. Afektiranost odziva lahko pojasnimo, če Z-ju pripišemo, da N-jevo
opazko interpretira na ozadju zgornjega univerzitetnega vel, kot zapoved
objave. Če je N izjavil »Ne boš napisal članka v roku.«, je Z izjavo samo-
dejno dopolnil v »Takole ne boš napisal članka v roku.« Z ne more opu-
stiti pisanja članka, zato more in mora opustiti le način pisanja, ne-ve-
dnost, ki je kot idiotizem ali teorija drugo vednosti v diskurzu univerze.
A to je kot univerzitetnik, ki je z izjavo, da bo ujel rok, sploh izzval N-je-
vo repliko, vselej že storil. Z je že alieniran v institucijo vednosti, že je su-
bjektiviral označevalec Publish!, ki tvori binom le z lastno odsotnostjo,
izginotjem, in tako označuje označevalec kot tak, objavo. Institucijo ve-
21 Gl. prav tam, 242–262, za to institucionalno supliranje institucionalne ne-celosti.
22 Prav tam, 266 op. 3.
23 J. Lacan, Hrbtna stran psihoanalize, n. d., 225.
24 Prim.: R. Močnik, Beseda besedo, n. d., 99–100.
25 J. Lacan, Hrbtna stran psihoanalize, n. d., 31–32.
26 L. Althusser, Ideologija in ideološki aparati države, n. d., 79–83.
