Page 179 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 179
ideološka interpelacija v govornih dejanjih ...
Lacanovo lociranje subjekta v moderni prelom z epistéme nam omo-
goča, da nadalje historiziramo njegovo analizo na gradivu diskurza uni-
verze, v katerega sodi Ducrotov dialog. V Ducrotovem primeru je govo-
reči subjekt odtujen v verigo, konstituiran v subjekt vednosti, prek izbire
Publish or perish!. Ta motto, s katerim so na(t)ivci postmodernizma su-
bjektivirali, legitimirali svoj položaj v poznem kapitalizmu, je mogoče
pripisati tudi sodobni univerzi. Zakaj ekonomija je nasledila krščansko,
humanistično in nacionalistično ideologijo kot instanca, ki napravi, da
eden od označevalcev označuje celotno verigo vednosti.18 Odkar je eko-
nomija ne le determinanta strukturacije družbenih sfer, ampak tudi nje-
na dominanta, povzema vase neekonomistične ideologije, ki so dotlej z
mesta dominante določale označevalec vseh ostalih označevalcev vedno-
stne verige. Vednost je tako zgubila svojo specifično ideološko zunanjost,
a ravno zato zapadla zunanjosti, ki je preostala, ekonomiji. Natančneje,
sovpadanje determinante in dominante v eni, ekonomski družbeni sfe-
ri poteka kot odpravljanje sleherne zunanjosti te sfere. In odtod navseza-
dnje vtis, da ekonomski vel nima zunanjosti, naslovljenca, pač pa ga vse-
lej zgolj za nazaj formulira že interpelirani individuum: naj ga izrazi ne-
oliberalni ekonomist ali pa naš postmoderni pisec, ustvari prozopopejo
domnevno neme, nespodbitne, neideološke logike.
Univerzitetna institucija, povzeta v postmoderno kognitivno bla-
govno produkcijo,19 mora izenačiti vednost z objavami v hegemonih ob-
čilih, alternative vednosti pa z ne-bitjo. Med alternativami pa je veliko
bolj kakor idiosinkratična odsotnost vednosti onemogočena teorija. Ta
je namreč vse bolj prisiljena v institucionalizacijo (in s tem v ne-bit), saj
jo komodifikacija kognitivne proizvodnje sooča z nekim drugim vel: te-
orija se lahko proizvaja bodisi v instituciji ali pa v prostem času kogni-
tivne, prekarizirane delavke in delavca.20 Teoriji torej ostaja le instituci-
ja univerze, se pravi, vel Publish or perish!. Nujna izbira stalnega objavlja-
nja pa univerzitetniku jemlje čas za teoretsko delo in ga tako sili v ugiba-
18 Isti, Spisi iz humanistike, n. d., 366–377, 385–438; M. Breznik, R. Močnik, Humanistika in družbo-
slovje v primežu liberalne Evrope, Časopis za kritiko znanosti 36 (2008), št. 233, 178–181, 193–197; P.
Krašovec, Realna supsumcija u hramu duha, v: Kroz tranziciju, ur. Ž. Popović in Z. Gajić, Novi Sad
2011.
19 Retroaktivno lahko celo rečemo, da je bila neoliberalna prisvojitev kritike, ki jo je na univerzo na-
slovil maj ‘68, anticipirana že v Lacanovem opozorilu, da je delavec kot enota vrednosti le »unité de
valeur«, »kreditna točka« (J. Lacan, Hrbtna stran psihoanalize, slov. prev. S. Tomšič, A. Zupančič, A.
Žerjav, Ljubljana 2008, 91). Teoretsko, onkraj retroakcije, pa vsekakor velja, da Lacan v diskurzu uni-
verze prepozna sodobni diskurz gospodarja. Za več o neoliberalni prisvojitvi boja študentskega re-
volta zoper tovarno, šolo in družino oziroma ekonomijo, politiko in kulturo gl. R. Močnik, Svetovno
gospodarstvo in revolucionarna politika, Ljubljana 2006, 32–44.
20 Prim.: R. Močnik, Spisi iz humanistike, n. d., 351, op. 15; 359, op. 29.
Lacanovo lociranje subjekta v moderni prelom z epistéme nam omo-
goča, da nadalje historiziramo njegovo analizo na gradivu diskurza uni-
verze, v katerega sodi Ducrotov dialog. V Ducrotovem primeru je govo-
reči subjekt odtujen v verigo, konstituiran v subjekt vednosti, prek izbire
Publish or perish!. Ta motto, s katerim so na(t)ivci postmodernizma su-
bjektivirali, legitimirali svoj položaj v poznem kapitalizmu, je mogoče
pripisati tudi sodobni univerzi. Zakaj ekonomija je nasledila krščansko,
humanistično in nacionalistično ideologijo kot instanca, ki napravi, da
eden od označevalcev označuje celotno verigo vednosti.18 Odkar je eko-
nomija ne le determinanta strukturacije družbenih sfer, ampak tudi nje-
na dominanta, povzema vase neekonomistične ideologije, ki so dotlej z
mesta dominante določale označevalec vseh ostalih označevalcev vedno-
stne verige. Vednost je tako zgubila svojo specifično ideološko zunanjost,
a ravno zato zapadla zunanjosti, ki je preostala, ekonomiji. Natančneje,
sovpadanje determinante in dominante v eni, ekonomski družbeni sfe-
ri poteka kot odpravljanje sleherne zunanjosti te sfere. In odtod navseza-
dnje vtis, da ekonomski vel nima zunanjosti, naslovljenca, pač pa ga vse-
lej zgolj za nazaj formulira že interpelirani individuum: naj ga izrazi ne-
oliberalni ekonomist ali pa naš postmoderni pisec, ustvari prozopopejo
domnevno neme, nespodbitne, neideološke logike.
Univerzitetna institucija, povzeta v postmoderno kognitivno bla-
govno produkcijo,19 mora izenačiti vednost z objavami v hegemonih ob-
čilih, alternative vednosti pa z ne-bitjo. Med alternativami pa je veliko
bolj kakor idiosinkratična odsotnost vednosti onemogočena teorija. Ta
je namreč vse bolj prisiljena v institucionalizacijo (in s tem v ne-bit), saj
jo komodifikacija kognitivne proizvodnje sooča z nekim drugim vel: te-
orija se lahko proizvaja bodisi v instituciji ali pa v prostem času kogni-
tivne, prekarizirane delavke in delavca.20 Teoriji torej ostaja le instituci-
ja univerze, se pravi, vel Publish or perish!. Nujna izbira stalnega objavlja-
nja pa univerzitetniku jemlje čas za teoretsko delo in ga tako sili v ugiba-
18 Isti, Spisi iz humanistike, n. d., 366–377, 385–438; M. Breznik, R. Močnik, Humanistika in družbo-
slovje v primežu liberalne Evrope, Časopis za kritiko znanosti 36 (2008), št. 233, 178–181, 193–197; P.
Krašovec, Realna supsumcija u hramu duha, v: Kroz tranziciju, ur. Ž. Popović in Z. Gajić, Novi Sad
2011.
19 Retroaktivno lahko celo rečemo, da je bila neoliberalna prisvojitev kritike, ki jo je na univerzo na-
slovil maj ‘68, anticipirana že v Lacanovem opozorilu, da je delavec kot enota vrednosti le »unité de
valeur«, »kreditna točka« (J. Lacan, Hrbtna stran psihoanalize, slov. prev. S. Tomšič, A. Zupančič, A.
Žerjav, Ljubljana 2008, 91). Teoretsko, onkraj retroakcije, pa vsekakor velja, da Lacan v diskurzu uni-
verze prepozna sodobni diskurz gospodarja. Za več o neoliberalni prisvojitvi boja študentskega re-
volta zoper tovarno, šolo in družino oziroma ekonomijo, politiko in kulturo gl. R. Močnik, Svetovno
gospodarstvo in revolucionarna politika, Ljubljana 2006, 32–44.
20 Prim.: R. Močnik, Spisi iz humanistike, n. d., 351, op. 15; 359, op. 29.
