Page 178 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 178
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
označevalni verigi, v sistemu razmerij, ki daje materialni obstoj moderni,
matematizirani znanosti; bit, neafektirana z mislijo, pa je lahko po pre-
lomu z grško epistéme zgolj idiosinkrazija, ne-bit. Izbira med mislijo in
bitjo je tedaj izsiljena izbira misli. Misel obstaja kot veriga označevalcev,
če ta ne potrebuje zunanje avtorizacije. Sama se lahko veriga avtorizira,
če zaustavi neskončno metonimično premeščanje svojih zgolj relacional-
nih elementov. Brez zatekanja k zunanji avtoriteti je to dosegljivo, če je
eden od elementov le v relaciji s seboj. Označevalec, ki ne referira na no-
ben drug označevalec, je označevalec brez označenca, in kot tak označuje
sámo označevalno prakso, verigo. Ta nesmiselni, prazni označevalec pred-
stavlja za ostale elemente verige njihovo limito, ne-smisel, bit kot izjavlja-
nje tega označevalca: ta označevalec predstavlja subjekt. Patološkost, ma-
tematično rečeno, razmerja med členom, ki predstavlja celotno množico,
in ostalimi členi te množice prevzame, dopolni subjekt izjavljanja.
Ko je evakuirana v prazni označevalec, ki ga dopolnjuje subjekt nje-
govega izjavljanja, pa je metonimična narava označevalcev, njihova ne-
smiselnost, zgolj prestavljena na višjo raven.16 Sam subjektov odziv na iz-
javljeno interpelacijo je vprašanje o izjavljanju interpelacije. Subjekt, ki
ga prazni označevalec predstavlja za verigo, za red smisla, se neposredno
sooči z metonimičnostjo, ne-smislom v verigi, zato manko med ozna-
čevalci postane subjektov lastni manko. Ta manko v verigi pa je v skle-
pnem dialektičnem obratu kompenziran prav s tistim, kar je izsiljena iz-
bira, kar je vel alienacije opredelil za nemogočo izbiro: s subjektom kot
bitjo. Izbira, potlačena z interpelirančevo alienacijo v red označevalca,
se vrne v interpelirančevi separaciji od manjkavosti, ne-celosti tega reda.
Bit, nezavedna za subjekt, čigar (natančneje, katerega) bit je reducirana
na izjavljanje označevalca s potlačenim označencem, se vrne kot subjek-
tova projekcija na manko v verigi. Odgovor na tesnobno vprašanje o želji
interpelirajočega Drugega, smisla, je subjekt kot ne-smiselna bit, kot ti-
sto, od česar je subjekta odtujila sama interpelacija. Vprašanje je potem-
takem svoj lastni odgovor: zakaj me Drugi naslavlja, če ne zato, ker sem,
kar Drugi ni, kar smislu manjka. Subjekt torej saturira verigo tako, da ji
prepusti to, kar je vselej že prepustil, potlačil. Subjektovo nezavedno, su-
bjekt kot bit, tako sovpade z mankom v označevalni bateriji.17
16 V »zgornje« nadstropje Lacanovega grafa želje: J. Lacan, Subverzija subjekta in dialektika želje v
freudovskem nezavednem, n. d., 290–303.
17 Na konstitutivno vlogo alternative misel/bit za zgodovino moderne znanosti pa tudi na označe-
valno verigo in ne-bit kot materialno eksistenco misli in biti pokaže Lacan z vpeljavo odtujitvenega
vel (J. Lacan, Štirje temeljni koncepti psihoanalize, n. d., 195–216) in s parodijo Descartesa »mislim: ‘torej
sem’« (isti, Znanost in resnica, slov. prev. B. Vodopivec, v: isti, Spisi, n. d., 314); prim.: R. Močnik, Bese-
da besedo, n. d., 119, 138–146.
označevalni verigi, v sistemu razmerij, ki daje materialni obstoj moderni,
matematizirani znanosti; bit, neafektirana z mislijo, pa je lahko po pre-
lomu z grško epistéme zgolj idiosinkrazija, ne-bit. Izbira med mislijo in
bitjo je tedaj izsiljena izbira misli. Misel obstaja kot veriga označevalcev,
če ta ne potrebuje zunanje avtorizacije. Sama se lahko veriga avtorizira,
če zaustavi neskončno metonimično premeščanje svojih zgolj relacional-
nih elementov. Brez zatekanja k zunanji avtoriteti je to dosegljivo, če je
eden od elementov le v relaciji s seboj. Označevalec, ki ne referira na no-
ben drug označevalec, je označevalec brez označenca, in kot tak označuje
sámo označevalno prakso, verigo. Ta nesmiselni, prazni označevalec pred-
stavlja za ostale elemente verige njihovo limito, ne-smisel, bit kot izjavlja-
nje tega označevalca: ta označevalec predstavlja subjekt. Patološkost, ma-
tematično rečeno, razmerja med členom, ki predstavlja celotno množico,
in ostalimi členi te množice prevzame, dopolni subjekt izjavljanja.
Ko je evakuirana v prazni označevalec, ki ga dopolnjuje subjekt nje-
govega izjavljanja, pa je metonimična narava označevalcev, njihova ne-
smiselnost, zgolj prestavljena na višjo raven.16 Sam subjektov odziv na iz-
javljeno interpelacijo je vprašanje o izjavljanju interpelacije. Subjekt, ki
ga prazni označevalec predstavlja za verigo, za red smisla, se neposredno
sooči z metonimičnostjo, ne-smislom v verigi, zato manko med ozna-
čevalci postane subjektov lastni manko. Ta manko v verigi pa je v skle-
pnem dialektičnem obratu kompenziran prav s tistim, kar je izsiljena iz-
bira, kar je vel alienacije opredelil za nemogočo izbiro: s subjektom kot
bitjo. Izbira, potlačena z interpelirančevo alienacijo v red označevalca,
se vrne v interpelirančevi separaciji od manjkavosti, ne-celosti tega reda.
Bit, nezavedna za subjekt, čigar (natančneje, katerega) bit je reducirana
na izjavljanje označevalca s potlačenim označencem, se vrne kot subjek-
tova projekcija na manko v verigi. Odgovor na tesnobno vprašanje o želji
interpelirajočega Drugega, smisla, je subjekt kot ne-smiselna bit, kot ti-
sto, od česar je subjekta odtujila sama interpelacija. Vprašanje je potem-
takem svoj lastni odgovor: zakaj me Drugi naslavlja, če ne zato, ker sem,
kar Drugi ni, kar smislu manjka. Subjekt torej saturira verigo tako, da ji
prepusti to, kar je vselej že prepustil, potlačil. Subjektovo nezavedno, su-
bjekt kot bit, tako sovpade z mankom v označevalni bateriji.17
16 V »zgornje« nadstropje Lacanovega grafa želje: J. Lacan, Subverzija subjekta in dialektika želje v
freudovskem nezavednem, n. d., 290–303.
17 Na konstitutivno vlogo alternative misel/bit za zgodovino moderne znanosti pa tudi na označe-
valno verigo in ne-bit kot materialno eksistenco misli in biti pokaže Lacan z vpeljavo odtujitvenega
vel (J. Lacan, Štirje temeljni koncepti psihoanalize, n. d., 195–216) in s parodijo Descartesa »mislim: ‘torej
sem’« (isti, Znanost in resnica, slov. prev. B. Vodopivec, v: isti, Spisi, n. d., 314); prim.: R. Močnik, Bese-
da besedo, n. d., 119, 138–146.
