Page 177 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 177
ideološka interpelacija v govornih dejanjih ...
produktivno zavrne odločanje med tem okulocentrizmom in différance,
med mankom in presežkom označevalca. Zmoti pa se, ko se posveti N-
jevemu porazu in ne ravno tolikšni Z-jevi zmoti. Le tako bi Ducrot mo-
gel prepoznati pravega poraženca in tako preseči domačinsko obravnavo
dialoga ter zajeti materialne pogoje zanj. Slabo neskončnost pulziranja
njegovega projekta bi (kakor sleherno pulziranje v govorici) suspendirala
identifikacija praznega označevalca, ki bo v našem branju Ducrotovega
primera ekspletivni ne. Celo Ducrotov temeljni cilj, dokaz, da besede ne
pomenijo, bi bil dosežen s konceptualizacijo tega pomenu odtegnjenega
označevalca, okrog katerega se besede strukturirajo v izjave.
Ironično zanikanje kot izjavljalni odziv na ideološko
interpelacijo
Z-jeve izjave »Kot vidiš, nisem pravočasno končal članka.« ne satu-
rira niti domnevna danost njenega referenta niti neskončno supliranje iz-
javljalcev z nižjestopenjskimi izjavljalci. Izjavljalca vpiše v izjavo, izjavo re-
flektira označevalec »nisem«, natančneje, »ni-«. Ta učinkuje kot t. i. ek-
spletivni ne, ne explétif, ki je na ravni izjave zgolj mašilo, na ravni izjavlja-
nja pa dopolnilo, vpis subjekta.14 »ni-« je prazni označevalec, nekaj, kar
»na ‘dejstvih’ nič ne spremeni – in jih hkrati popolnoma spremeni«.15
Medtem ko bi se znak »sem« nanašal na že prikazani članek in tako na-
pravil izjavo redundantno, dodani označevalec »ni-« referira le na izjavo
samo. »ni-« odpravi neovrgljivost, objektivnost potencialne izjave »Kot
vidiš, sem pravočasno končal članek.«, spremeni jo v protidejstveno iz-
javo in tako omogoči subjektu izjavljanja, da to nesmiselnost prevzame
nase, subjektivira. Članek v Z-jevi roki zdaj ni več danost, ampak dose-
žek subjektivne akcije. Kajti izjava ne predstavlja več za N-ja tega, kar sam
vidi, temveč subjekt izjavljanja za diskurz naslovljenca, le posredno prili-
čenega N-ju. »ni-« predstavlja Z-ja prav zato, ker ne pripada ne Z-ju ne
N-ju. Z tega označevalca ne pripiše N-ju, pač pa izjavljalcu, za katerega se
predpostavlja, da izraža svoje stališče ne glede na realnost in je imun proti
njej ter lahko kot tak združuje Z-ja in N-ja kljub njunim različnim gledi-
ščem na realnost. Prav temu Drugemu Z kaže svoj članek.
Toda kako je tu vzniknil subjekt? Po Lacanu je subjekt učinek ozna-
čevalca nasploh in moderne znanosti posebej. Moderno znanost konsti-
tuira ločitev misli in biti. Kajti kartezijanska misel je materializirana v
14 Lacan analizira ekspletivni ne v: Subverzija subjekta in dialektika želje v freudovskem nezavednem,
slov. prev. S. Pelko, v: isti, Spisi, Ljubljana 1994, 277; Štirje temeljni koncepti psihoanalize, n. d., 55; Etika
psihoanalize, Ljubljana 1988, 66–67, 307–308.
15 R. Močnik, Beseda besedo, n. d., 202.
produktivno zavrne odločanje med tem okulocentrizmom in différance,
med mankom in presežkom označevalca. Zmoti pa se, ko se posveti N-
jevemu porazu in ne ravno tolikšni Z-jevi zmoti. Le tako bi Ducrot mo-
gel prepoznati pravega poraženca in tako preseči domačinsko obravnavo
dialoga ter zajeti materialne pogoje zanj. Slabo neskončnost pulziranja
njegovega projekta bi (kakor sleherno pulziranje v govorici) suspendirala
identifikacija praznega označevalca, ki bo v našem branju Ducrotovega
primera ekspletivni ne. Celo Ducrotov temeljni cilj, dokaz, da besede ne
pomenijo, bi bil dosežen s konceptualizacijo tega pomenu odtegnjenega
označevalca, okrog katerega se besede strukturirajo v izjave.
Ironično zanikanje kot izjavljalni odziv na ideološko
interpelacijo
Z-jeve izjave »Kot vidiš, nisem pravočasno končal članka.« ne satu-
rira niti domnevna danost njenega referenta niti neskončno supliranje iz-
javljalcev z nižjestopenjskimi izjavljalci. Izjavljalca vpiše v izjavo, izjavo re-
flektira označevalec »nisem«, natančneje, »ni-«. Ta učinkuje kot t. i. ek-
spletivni ne, ne explétif, ki je na ravni izjave zgolj mašilo, na ravni izjavlja-
nja pa dopolnilo, vpis subjekta.14 »ni-« je prazni označevalec, nekaj, kar
»na ‘dejstvih’ nič ne spremeni – in jih hkrati popolnoma spremeni«.15
Medtem ko bi se znak »sem« nanašal na že prikazani članek in tako na-
pravil izjavo redundantno, dodani označevalec »ni-« referira le na izjavo
samo. »ni-« odpravi neovrgljivost, objektivnost potencialne izjave »Kot
vidiš, sem pravočasno končal članek.«, spremeni jo v protidejstveno iz-
javo in tako omogoči subjektu izjavljanja, da to nesmiselnost prevzame
nase, subjektivira. Članek v Z-jevi roki zdaj ni več danost, ampak dose-
žek subjektivne akcije. Kajti izjava ne predstavlja več za N-ja tega, kar sam
vidi, temveč subjekt izjavljanja za diskurz naslovljenca, le posredno prili-
čenega N-ju. »ni-« predstavlja Z-ja prav zato, ker ne pripada ne Z-ju ne
N-ju. Z tega označevalca ne pripiše N-ju, pač pa izjavljalcu, za katerega se
predpostavlja, da izraža svoje stališče ne glede na realnost in je imun proti
njej ter lahko kot tak združuje Z-ja in N-ja kljub njunim različnim gledi-
ščem na realnost. Prav temu Drugemu Z kaže svoj članek.
Toda kako je tu vzniknil subjekt? Po Lacanu je subjekt učinek ozna-
čevalca nasploh in moderne znanosti posebej. Moderno znanost konsti-
tuira ločitev misli in biti. Kajti kartezijanska misel je materializirana v
14 Lacan analizira ekspletivni ne v: Subverzija subjekta in dialektika želje v freudovskem nezavednem,
slov. prev. S. Pelko, v: isti, Spisi, Ljubljana 1994, 277; Štirje temeljni koncepti psihoanalize, n. d., 55; Etika
psihoanalize, Ljubljana 1988, 66–67, 307–308.
15 R. Močnik, Beseda besedo, n. d., 202.
