Page 176 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 176
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
bi to trditev zanikal. V tej perspektivi torej I1 ni več mogoče priličiti G-ju /
tj. govorcu/, saj ga je konstruiral I0. Lahko vidimo, v čem se ta rešitev razliku-
je od prejšnje. N ni smešen zato, ker zanika nekaj očitnega, temveč zato, ker
si v trenutku, ko je članek dokončan, predstavlja pravi dialog, v katerem izja-
vljalec I2 zanika nekaj očitnega, kar zatrjuje razumni izjavljalec I1, kajti tudi
tega je na prizorišče postavil I0 (ki je priličen N-u). N-u torej ne očitajo tega,
da neposredno (kolikor je priličen I2) zagovarja neko stališče, namreč zani-
kanje, ki ga implicira nikalna izjava, temveč to, da kot I0 uprizarja dve gledi-
šči, zatrjevanje in zanikanje, ter da vzame nase, spet kot I0, tisto, ki je v tem
primeru ravno nesprejemljivo.
Teoretski problem druge rešitve je v tem, da implicira možnost podrejanja
izjavljalcev drugega drugemu /…/. To pa lahko – vsaj do neke meje – oma-
je mojo opozicijo med govorcem in izjavljalcem, kajti izjavljalec se nevarno
približuje govorcu, brž ko ima tudi sam to možnost, da postavlja na prizori-
šče izjavljalce. Toda po drugi strani nam s tem, da si vzamemo to pravico, da
brez konca podrejamo izjavljalce drugega drugemu, ni treba več postavljati
smislu za podlago »vsebin«, objektov, na katere naj bi merila stališča, pripisa-
na izjavljalcem, objektov, ki bi neposredno prikazovali realnost. V teh »vse-
binah« bi zmerom lahko videli gledišča nižjestopenjskih izjavljalcev. To pa
je pomembna pridobitev, če naj tudi v samih »stvareh«, o katerih naj bi go-
vorili diskurzi, vidimo kristalizacijo diskurza o drugih stvareh, ki se spet lah-
ko razkrojijo v druge diskurze.11
Da bi ostal mož-beseda, si mora N vsaj predstavljati, kot I0, da se stri-
nja z I2. Ta okornost označevalca, soočenega z realnostjo, ta rigidnost
designacije ne glede na realnost je komična v Freudovem pomenu in ne
zgolj »absurdna«, »posmeha« in »ironije« vredna. To zanikanje je
prazni označevalec, ki lahko organizira celotni dialog, saj je ne le to, kar
si predstavlja N, ampak tudi tisto, kar Z, N-jev nasprotnik, izjavi.
Kot rečeno, se Ducrotovi osrednji primeri ironije zatekajo k referi-
ranju na zunajjezikovno dejanskost. Ironija je zanj produkt neujemanja
med zatrjenim in videnim. Tri glavne primere ironije in med njimi oba
primera ironičnega zanikanja vpelje prefiks »Kot vidite«.12 Celo »manj
prisiljen primer«, ki ga sklene izjava »Moj jazbečar, gospod, je bil nek-
daj bernardinec.«,13 predpostavlja, da je narava dana, dostopna pogle-
du. Ko pa se Ducrot poskuša znebiti teh »stvari«, »vsebin«, se domi-
sli zgolj »neskončnega« dopolnjevanja izjavljalcev z izjavljalci. Ducrot
11 Prav tam, 222–223.
12 Prav tam, 210, 211, 221.
13 Prav tam, 210–211.
bi to trditev zanikal. V tej perspektivi torej I1 ni več mogoče priličiti G-ju /
tj. govorcu/, saj ga je konstruiral I0. Lahko vidimo, v čem se ta rešitev razliku-
je od prejšnje. N ni smešen zato, ker zanika nekaj očitnega, temveč zato, ker
si v trenutku, ko je članek dokončan, predstavlja pravi dialog, v katerem izja-
vljalec I2 zanika nekaj očitnega, kar zatrjuje razumni izjavljalec I1, kajti tudi
tega je na prizorišče postavil I0 (ki je priličen N-u). N-u torej ne očitajo tega,
da neposredno (kolikor je priličen I2) zagovarja neko stališče, namreč zani-
kanje, ki ga implicira nikalna izjava, temveč to, da kot I0 uprizarja dve gledi-
šči, zatrjevanje in zanikanje, ter da vzame nase, spet kot I0, tisto, ki je v tem
primeru ravno nesprejemljivo.
Teoretski problem druge rešitve je v tem, da implicira možnost podrejanja
izjavljalcev drugega drugemu /…/. To pa lahko – vsaj do neke meje – oma-
je mojo opozicijo med govorcem in izjavljalcem, kajti izjavljalec se nevarno
približuje govorcu, brž ko ima tudi sam to možnost, da postavlja na prizori-
šče izjavljalce. Toda po drugi strani nam s tem, da si vzamemo to pravico, da
brez konca podrejamo izjavljalce drugega drugemu, ni treba več postavljati
smislu za podlago »vsebin«, objektov, na katere naj bi merila stališča, pripisa-
na izjavljalcem, objektov, ki bi neposredno prikazovali realnost. V teh »vse-
binah« bi zmerom lahko videli gledišča nižjestopenjskih izjavljalcev. To pa
je pomembna pridobitev, če naj tudi v samih »stvareh«, o katerih naj bi go-
vorili diskurzi, vidimo kristalizacijo diskurza o drugih stvareh, ki se spet lah-
ko razkrojijo v druge diskurze.11
Da bi ostal mož-beseda, si mora N vsaj predstavljati, kot I0, da se stri-
nja z I2. Ta okornost označevalca, soočenega z realnostjo, ta rigidnost
designacije ne glede na realnost je komična v Freudovem pomenu in ne
zgolj »absurdna«, »posmeha« in »ironije« vredna. To zanikanje je
prazni označevalec, ki lahko organizira celotni dialog, saj je ne le to, kar
si predstavlja N, ampak tudi tisto, kar Z, N-jev nasprotnik, izjavi.
Kot rečeno, se Ducrotovi osrednji primeri ironije zatekajo k referi-
ranju na zunajjezikovno dejanskost. Ironija je zanj produkt neujemanja
med zatrjenim in videnim. Tri glavne primere ironije in med njimi oba
primera ironičnega zanikanja vpelje prefiks »Kot vidite«.12 Celo »manj
prisiljen primer«, ki ga sklene izjava »Moj jazbečar, gospod, je bil nek-
daj bernardinec.«,13 predpostavlja, da je narava dana, dostopna pogle-
du. Ko pa se Ducrot poskuša znebiti teh »stvari«, »vsebin«, se domi-
sli zgolj »neskončnega« dopolnjevanja izjavljalcev z izjavljalci. Ducrot
11 Prav tam, 222–223.
12 Prav tam, 210, 211, 221.
13 Prav tam, 210–211.
