Page 175 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 175
ideološka interpelacija v govornih dejanjih ...
Johnu, Janezu in da ve, kako naj preklaplja med aktualizacijama zaimka
»ça«, »it«, »to«. Predpostavljeni Drugi je aktualno neveden in poten-
cialno vseveden, kot tak pa zapolnjuje razcep med aktualizacijama zaim-
ka, tj. med govorcem in izjavljalcem.
Že ta interpretacija Ducrotove analize navedene izjave bi lahko vpe-
ljala koncept interpelacije, ne da bi zavila z Ducrotove poti. A produktiv-
no bi bilo nadaljevati s primerom, ki zahteva izrecnejšo formulacijo in-
terpelacije. Ta primer je namreč še težje analizirati brez koncepta inter-
pelacije, saj zgošča to, kar bomo imenovali Ducrotovo protislovje med
okulocentrizmom in différance.
Ironično zanikanje kot limita teorije polifonije
Po Ducrotu lahko njegov primer o Jeanu, Johnu, Janezu ilustrira po-
lifonijo zato, ker je primer eksplicitnega zanikanja predpostavljene izja-
ve. Zato bi si lahko obetali, da bo polifonija še očitnejša v primerih, ki
zanikanju dodajo še ironijo. Zdi pa se, da Ducrotova teorija prav tu zai-
de v protislovje. Videti je, da zapade pulziranju med vpeljevanjem prime-
rov izjav, ki designirajo t. i. zunajjezikovno dejanskost, in množenjem iz-
javljalcev z namenom potujevanja te dejanskosti. Ker ne suspendira tega
omahovanja s posegom koncepta ideološke interpelacije, se Ducrotov
projekt sam približa polju ideologije.
Tole je njegov primer ironičnega zanikanja:
Z je menil, da bo končal svoj članek pravočasno, N je trdil, da to ni mogoče.
Potem ko je Z pravočasno končal članek, ga pokaže N-u z ironično pripom-
bo: »Kot vidiš, nisem končal članka.«9
Ducrot pravi, da tu ne zadošča njegova običajna analiza, ki ironijo
obravnava kot nemožnost priličenja katerega od izjavljalcev govorcu. Po-
nudi alternativno analizo, »ne da bi se mogel o njej tudi odločiti«.10 Ker
vidimo v tej alternativi nadrobnost, ki utegne obrniti celotno teorijo na
glavo, jo navajamo v celoti:
Namesto da postavimo vse izjavljalce na isto ravnino, jih bomo postavili na
dve različni ravni. Na prvo raven postavimo izjavljalca I0, osmešenega izja-
vljalca, priličenega N-u iz drugega pogovora. N ni več absurden samo zato,
ker zavrača Z-jevo trditev, da bo končal članek, temveč zato, ker – na drugi
ravni – postavi dva izjavljalca, I1 in I2, protagonista pravega nikalnega dialo-
ga. I1, priličen Z-ju v trenutku, ko prinese članek, bi ugotavljal, da je bil čla-
nek dokončan v roku, I2, ki mu je priličen I0 (in torej posredno tudi N), pa
9 O. Ducrot, Izrekanje in izrečeno, n. d., 221.
10 Prav tam.
Johnu, Janezu in da ve, kako naj preklaplja med aktualizacijama zaimka
»ça«, »it«, »to«. Predpostavljeni Drugi je aktualno neveden in poten-
cialno vseveden, kot tak pa zapolnjuje razcep med aktualizacijama zaim-
ka, tj. med govorcem in izjavljalcem.
Že ta interpretacija Ducrotove analize navedene izjave bi lahko vpe-
ljala koncept interpelacije, ne da bi zavila z Ducrotove poti. A produktiv-
no bi bilo nadaljevati s primerom, ki zahteva izrecnejšo formulacijo in-
terpelacije. Ta primer je namreč še težje analizirati brez koncepta inter-
pelacije, saj zgošča to, kar bomo imenovali Ducrotovo protislovje med
okulocentrizmom in différance.
Ironično zanikanje kot limita teorije polifonije
Po Ducrotu lahko njegov primer o Jeanu, Johnu, Janezu ilustrira po-
lifonijo zato, ker je primer eksplicitnega zanikanja predpostavljene izja-
ve. Zato bi si lahko obetali, da bo polifonija še očitnejša v primerih, ki
zanikanju dodajo še ironijo. Zdi pa se, da Ducrotova teorija prav tu zai-
de v protislovje. Videti je, da zapade pulziranju med vpeljevanjem prime-
rov izjav, ki designirajo t. i. zunajjezikovno dejanskost, in množenjem iz-
javljalcev z namenom potujevanja te dejanskosti. Ker ne suspendira tega
omahovanja s posegom koncepta ideološke interpelacije, se Ducrotov
projekt sam približa polju ideologije.
Tole je njegov primer ironičnega zanikanja:
Z je menil, da bo končal svoj članek pravočasno, N je trdil, da to ni mogoče.
Potem ko je Z pravočasno končal članek, ga pokaže N-u z ironično pripom-
bo: »Kot vidiš, nisem končal članka.«9
Ducrot pravi, da tu ne zadošča njegova običajna analiza, ki ironijo
obravnava kot nemožnost priličenja katerega od izjavljalcev govorcu. Po-
nudi alternativno analizo, »ne da bi se mogel o njej tudi odločiti«.10 Ker
vidimo v tej alternativi nadrobnost, ki utegne obrniti celotno teorijo na
glavo, jo navajamo v celoti:
Namesto da postavimo vse izjavljalce na isto ravnino, jih bomo postavili na
dve različni ravni. Na prvo raven postavimo izjavljalca I0, osmešenega izja-
vljalca, priličenega N-u iz drugega pogovora. N ni več absurden samo zato,
ker zavrača Z-jevo trditev, da bo končal članek, temveč zato, ker – na drugi
ravni – postavi dva izjavljalca, I1 in I2, protagonista pravega nikalnega dialo-
ga. I1, priličen Z-ju v trenutku, ko prinese članek, bi ugotavljal, da je bil čla-
nek dokončan v roku, I2, ki mu je priličen I0 (in torej posredno tudi N), pa
9 O. Ducrot, Izrekanje in izrečeno, n. d., 221.
10 Prav tam.
