Page 174 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 174
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Izjavljalni dogodek v polifonični teoriji izjavljanja
Po Ducrotu vsako, ne le polifonično izjavljanje zahteva razcep govo-
rečega subjekta na subjekt izjave in subjekt izjavljanja oziroma, z Ducro-
tovima izrazoma, na govorca in izjavljalca. Govoreči subjekt lahko sprej-
me odgovornost za izjavo samo kot govorec, identificiran z izjavljalcem.
Ta pa je le gledišče, s katerega je izjava izjavljena, delna perspektiva, ki ji
identiteto daje zgolj neidentičnost s preostalimi perspektivami, implici-
ranimi v izjavi. Ducrot torej razlikuje ne le med govorečim subjektom in
producentom izjave, pač pa v prvem loči še govorca in izjavljalce. Ducrot
formalizira Bahtinov dispozitiv avtor – pripovedovalec – junak kot pro-
ducent – govorec – izjavljalec, da bi mu omogočil analizo polifonije v po-
samičnih izjavah in ne le v nizih izjav.6
Tako Ducrot pokaže, da so zgolj na videz protislovne izjave, kakr-
šna je »Jean ne viendra pas, et je le regrette, car ça m’aurait fait plaisir.«
oziroma »John won’t come, and I regret it, because it would have been
nice.«,7 se pravi, dobesedno, »Janez ne bo prišel in jaz to obžalujem, saj
bi bilo to prijetno.«
Kakor paradoks lažnivca je izjava protislovna samo, če utajimo raz-
cep med govorcem in izjavljalcem.8 Govorec, vpisan v izjavo z zaimkom
»je«, »I«, »jaz«, lahko označi »ça«, »it«, »to« kot obžalovanja vre-
dno in hkrati prijetno zato, ker besede »ça«, »it«, »to« ne izjavi v obeh
primerih isti izjavljalec: prvi izjavljalec trdi, da Jean, John, Janez ne bo
prišel, drugi pa pravi, da bo prišel. Če interpretiramo Ducrota z vidika
teorije označevalca, lahko rečemo, da prvi izjavljalec predstavlja govor-
ca v izjavi, drugi, Drugi, pa pogojuje to predstavljanje na dva inverzno si-
metrična načina: kot objekt govorčeve aktualne zavrnitve (govorec zavr-
ne drugega izjavljalca) in potencialne identifikacije (govorec verjame, da
drugi izjavljalec dekodira zaimek »ça«, »it«, »to« tako, kakor ga sam
kodira). Izjava ubeži redundantnosti in obenem nerazumljivosti, kolikor
je naslovljena na subjekt, za katerega se predpostavlja, da ne ve o Jeanu,
sm, ur. G. Tarabout, R. Samaddar, London 2008, 196–197; isti, Beseda besedo, Ljubljana 1985, 41–43,
13–24, 119, 138–146, 207–208,160–161; isti: Spisi iz humanistike, Ljubljana 2009, 255–257; prim.: L.
Culiberg, Japonska: Med nacionalnim mitom in mitološko nacijo, Ljubljana 2007, 60–63.
6 O. Ducrot, Izrekanje in izrečeno, n. d., 171.
7 Isti, Slovenian Lectures, n. d., 38.
8 Za paradoks lažnivca gl. J. Lacan, Štirje temeljni koncepti psihoanalize, Ljubljana 1996, 128–129, 39. Zna-
čilen domačinski pogled na to utajitev podajo Postile k Imenu rože, kjer Eco opiše postmodernega lju-
bimca, ki lahko izpove ljubezen le s citatom izpovedi, znane njegovi naslovljenki: ljubimca prepozna-
ta klišejskost izpovedi, a jo sprejmeta; prav citiranje, ironično distanciranje od klišeja jima omogoči
subjektivacijo klišeja, sprejem njegove interpelacije. Lacanova rešitev paradoksa lažnivca je tedaj kri-
tika postmodernizma avant la lettre.
Izjavljalni dogodek v polifonični teoriji izjavljanja
Po Ducrotu vsako, ne le polifonično izjavljanje zahteva razcep govo-
rečega subjekta na subjekt izjave in subjekt izjavljanja oziroma, z Ducro-
tovima izrazoma, na govorca in izjavljalca. Govoreči subjekt lahko sprej-
me odgovornost za izjavo samo kot govorec, identificiran z izjavljalcem.
Ta pa je le gledišče, s katerega je izjava izjavljena, delna perspektiva, ki ji
identiteto daje zgolj neidentičnost s preostalimi perspektivami, implici-
ranimi v izjavi. Ducrot torej razlikuje ne le med govorečim subjektom in
producentom izjave, pač pa v prvem loči še govorca in izjavljalce. Ducrot
formalizira Bahtinov dispozitiv avtor – pripovedovalec – junak kot pro-
ducent – govorec – izjavljalec, da bi mu omogočil analizo polifonije v po-
samičnih izjavah in ne le v nizih izjav.6
Tako Ducrot pokaže, da so zgolj na videz protislovne izjave, kakr-
šna je »Jean ne viendra pas, et je le regrette, car ça m’aurait fait plaisir.«
oziroma »John won’t come, and I regret it, because it would have been
nice.«,7 se pravi, dobesedno, »Janez ne bo prišel in jaz to obžalujem, saj
bi bilo to prijetno.«
Kakor paradoks lažnivca je izjava protislovna samo, če utajimo raz-
cep med govorcem in izjavljalcem.8 Govorec, vpisan v izjavo z zaimkom
»je«, »I«, »jaz«, lahko označi »ça«, »it«, »to« kot obžalovanja vre-
dno in hkrati prijetno zato, ker besede »ça«, »it«, »to« ne izjavi v obeh
primerih isti izjavljalec: prvi izjavljalec trdi, da Jean, John, Janez ne bo
prišel, drugi pa pravi, da bo prišel. Če interpretiramo Ducrota z vidika
teorije označevalca, lahko rečemo, da prvi izjavljalec predstavlja govor-
ca v izjavi, drugi, Drugi, pa pogojuje to predstavljanje na dva inverzno si-
metrična načina: kot objekt govorčeve aktualne zavrnitve (govorec zavr-
ne drugega izjavljalca) in potencialne identifikacije (govorec verjame, da
drugi izjavljalec dekodira zaimek »ça«, »it«, »to« tako, kakor ga sam
kodira). Izjava ubeži redundantnosti in obenem nerazumljivosti, kolikor
je naslovljena na subjekt, za katerega se predpostavlja, da ne ve o Jeanu,
sm, ur. G. Tarabout, R. Samaddar, London 2008, 196–197; isti, Beseda besedo, Ljubljana 1985, 41–43,
13–24, 119, 138–146, 207–208,160–161; isti: Spisi iz humanistike, Ljubljana 2009, 255–257; prim.: L.
Culiberg, Japonska: Med nacionalnim mitom in mitološko nacijo, Ljubljana 2007, 60–63.
6 O. Ducrot, Izrekanje in izrečeno, n. d., 171.
7 Isti, Slovenian Lectures, n. d., 38.
8 Za paradoks lažnivca gl. J. Lacan, Štirje temeljni koncepti psihoanalize, Ljubljana 1996, 128–129, 39. Zna-
čilen domačinski pogled na to utajitev podajo Postile k Imenu rože, kjer Eco opiše postmodernega lju-
bimca, ki lahko izpove ljubezen le s citatom izpovedi, znane njegovi naslovljenki: ljubimca prepozna-
ta klišejskost izpovedi, a jo sprejmeta; prav citiranje, ironično distanciranje od klišeja jima omogoči
subjektivacijo klišeja, sprejem njegove interpelacije. Lacanova rešitev paradoksa lažnivca je tedaj kri-
tika postmodernizma avant la lettre.
