Page 173 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 173
ološka interpelacija
v govornih dejanjih: o
Ducrotovi formalizaciji
bahtinovske polifonije
Jernej Habjan
Vraziskavah govorice vsaj že dve stoletji štejejo za samoumevno
misel – ne da bi jo sploh poskušali formulirati, tako očitna se jim
zdi –, da ima vsaka izjava enega in samo enega avtorja.
To je citat iz razprave »Očrt polifonične teorije izjavljanja«, zadnjega
poglavja Ducrotove knjige Izrekanje in izrečeno.1 Namen poglavja je ne
le formulirati, pač pa ovreči navedeno misel. Še več, oba projekta Ducro-
tove deskriptivne semantike, polifonična teorija izjavljanja in teorija ar-
gumentacije, sta namenjena dokazovanju, da besede nič ne pomenijo.2
Posvetili se bomo le prvi teoriji, ki je vsaj po Ducrotovem mnenju izho-
dišče vsega njegovega dela.3 Poskušali bomo pokazati, da ta teorija poli-
fonije zgreši svoj namen, kjer bi morala biti najbolj prepričljiva, in da je
tako zato, ker ne konceptualizira ideološke interpelacije,4 ki naslovljenca
sooči z izsiljeno izbiro, tj. subjektivacije5.
1 O. Ducrot, Izrekanje in izrečeno, slov. prev. J. Šumič Riha, Ljubljana 1988, 170.
2 Prav tam, 238; isti, Slovenian Lectures: Introduction into Argumentative Semantics, angl. prev. S. McEvoy,
Ljubljana 2009 (http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=70),13.
3 Prav tam, 11, 29. Epistemološki komentar obeh teorij z ozirom na njun prelom s psihologistično ozi-
roma logicistično lingvistiko je razvit v pogl. »Razmerje med lingvistiko in pragmatiko ter ‘tuji go-
vor’« v tem zborniku, zlasti v 6. razdelku.
4 Se pravi, diskurzivne mehanizme pozivanja individuov na pozicije domačinov praks, ki reproducira-
jo produkcijska razmerja (L. Althusser, Ideologija in ideološki aparati države, v: isti, Izbrani spisi, slov.
prev. Z. Skušek, Ljubljana 2000).
5 Subjektivacija je konceptualizirana kot brezpogojna identifikacija (s subjektom, za katerega se pred-
postavlja, da ve) brez pogojnih identifikacij (s subjektom, za katerega se predpostavlja, da verjame), tj.
kot utajitev alternativnih identifikacij, dosežena z odzivom na ideološko interpelacijo, institucional-
no vsiljeno kot edina mogoča alternativa, racionalni pol odtujitvenega vel, v: R. Močnik, Regulation
of the Particular and Its Socio-Political Effects, v: Conflict, Power, and the Landscape of Constitutionali-
v govornih dejanjih: o
Ducrotovi formalizaciji
bahtinovske polifonije
Jernej Habjan
Vraziskavah govorice vsaj že dve stoletji štejejo za samoumevno
misel – ne da bi jo sploh poskušali formulirati, tako očitna se jim
zdi –, da ima vsaka izjava enega in samo enega avtorja.
To je citat iz razprave »Očrt polifonične teorije izjavljanja«, zadnjega
poglavja Ducrotove knjige Izrekanje in izrečeno.1 Namen poglavja je ne
le formulirati, pač pa ovreči navedeno misel. Še več, oba projekta Ducro-
tove deskriptivne semantike, polifonična teorija izjavljanja in teorija ar-
gumentacije, sta namenjena dokazovanju, da besede nič ne pomenijo.2
Posvetili se bomo le prvi teoriji, ki je vsaj po Ducrotovem mnenju izho-
dišče vsega njegovega dela.3 Poskušali bomo pokazati, da ta teorija poli-
fonije zgreši svoj namen, kjer bi morala biti najbolj prepričljiva, in da je
tako zato, ker ne konceptualizira ideološke interpelacije,4 ki naslovljenca
sooči z izsiljeno izbiro, tj. subjektivacije5.
1 O. Ducrot, Izrekanje in izrečeno, slov. prev. J. Šumič Riha, Ljubljana 1988, 170.
2 Prav tam, 238; isti, Slovenian Lectures: Introduction into Argumentative Semantics, angl. prev. S. McEvoy,
Ljubljana 2009 (http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=70),13.
3 Prav tam, 11, 29. Epistemološki komentar obeh teorij z ozirom na njun prelom s psihologistično ozi-
roma logicistično lingvistiko je razvit v pogl. »Razmerje med lingvistiko in pragmatiko ter ‘tuji go-
vor’« v tem zborniku, zlasti v 6. razdelku.
4 Se pravi, diskurzivne mehanizme pozivanja individuov na pozicije domačinov praks, ki reproducira-
jo produkcijska razmerja (L. Althusser, Ideologija in ideološki aparati države, v: isti, Izbrani spisi, slov.
prev. Z. Skušek, Ljubljana 2000).
5 Subjektivacija je konceptualizirana kot brezpogojna identifikacija (s subjektom, za katerega se pred-
postavlja, da ve) brez pogojnih identifikacij (s subjektom, za katerega se predpostavlja, da verjame), tj.
kot utajitev alternativnih identifikacij, dosežena z odzivom na ideološko interpelacijo, institucional-
no vsiljeno kot edina mogoča alternativa, racionalni pol odtujitvenega vel, v: R. Močnik, Regulation
of the Particular and Its Socio-Political Effects, v: Conflict, Power, and the Landscape of Constitutionali-
