Page 163 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 163
razmerje med lingvistiko in pragmatiko ter »tuji govor«
nimiva zato, ker je v njenem okviru nastal koncept metareprezentacije,21
ki kot splošen pojasnitveni okvir v naravni razred združi vse pojave, na
katere meri bahtinovski pojem tujega govora. Je torej eden od načinov
artikuliranja bahtinovske problematike znotraj sodobnega jezikoslovja.
Pri podrobnostih se ne bomo ustavljali, pokazati namreč želimo na neko
temeljnejšo epistemično razsežnost, v kateri se razkrije nezdružljivost z
bahtinovsko koncepcijo. To ni presenetljivo, če vemo, da gre za kogniti-
vistično vedo, znanost o verbalnem obnašanju človeka kot vidiku njego-
vega racionalnega obnašanja. Pragmatika je naprava za simuliranje in-
terpretativnega procesa. Slednji je moment občevalnega dogodka, ki ga
obravnavana teorija pojmuje preprosto kot izmenjavo sporočila med in-
dividui. Smoter interpretacijskega procesa je pridobitev kar se da izčrpne
informacije, njegov rezultat pa spoznavni učinek, ki nastane s stikom
nove informacije z že obstoječo informacijsko podlago. Učinki pomena
so definirani v logiških terminih, enotnost njegove narave je zagotovlje-
na s tem, da vse interpretacijske operacije vodijo k istemu smotru. Teorija
relevantnosti ohranja dvojnost, ki jo najdemo pri Ducrotu, s tem ko na-
čeloma razločuje med dvema tipoma interpretativnih operacij. Ene (»se-
mantične«) temeljijo na človekovi jezikovni kompetenci, druge (»pra-
gmatične«) na nejezikovnih kognitivnih zmožnostih. Hkrati je tudi tu
v odnosu do klasične delitve dela med obema komponentama napravljen
pomemben premik s konceptom pragmatične obogatitve:22 pragmatična
komponenta intervenira že na ravni t. i. eksplikatur. V interpretaciji gre
v zadnji instanci za odpravljanje dvoumnosti: najprej na različnih skla-
denjskih ravneh, nato z vpeljavo pragmatičnih podatkov (vzročni odno-
si, ugotavljanje referentov ipd.), rezultat vseh analitičnih operacij je niz
kar se da izčrpno popolnjenih, enoznačnih propozicij.
Našo tezo o enotni naravi pomena kot nujna podlaga za splošno te-
orijo pomena tvori v zadnji instanci prepričanje, da pomena jezikovnih
izrazov ni mogoče opisati, ne da bi upoštevali učinke, ki jih implicira sle-
herno njihovo izrekanje. Teorija relevantnosti te učinke umeva kot ko-
gnitivne učinke, katerih narava je ne le izrazljiva v logičnih izrazih, am-
pak je sama »logiška«.
Ko Ducrot vztraja pri strukturalizmu, vpeljuje v znanost prepriča-
nje, ki ga je izpostavila teorija govornih dejanj, da gre pomenske učin-
ke razumeti kot realne spremembe sveta, ki jih proizvajajo izrekanja iz-
rekov, s tem ko transformirajo intersubjektivna razmerja med udeležen-
21 Gl. E.-J. Noh, Metarepresentation, n. d.
22 Prav tam; M. Golden, O jeziku in jezikoslovju, Ljubljana 1997, 232–233.
nimiva zato, ker je v njenem okviru nastal koncept metareprezentacije,21
ki kot splošen pojasnitveni okvir v naravni razred združi vse pojave, na
katere meri bahtinovski pojem tujega govora. Je torej eden od načinov
artikuliranja bahtinovske problematike znotraj sodobnega jezikoslovja.
Pri podrobnostih se ne bomo ustavljali, pokazati namreč želimo na neko
temeljnejšo epistemično razsežnost, v kateri se razkrije nezdružljivost z
bahtinovsko koncepcijo. To ni presenetljivo, če vemo, da gre za kogniti-
vistično vedo, znanost o verbalnem obnašanju človeka kot vidiku njego-
vega racionalnega obnašanja. Pragmatika je naprava za simuliranje in-
terpretativnega procesa. Slednji je moment občevalnega dogodka, ki ga
obravnavana teorija pojmuje preprosto kot izmenjavo sporočila med in-
dividui. Smoter interpretacijskega procesa je pridobitev kar se da izčrpne
informacije, njegov rezultat pa spoznavni učinek, ki nastane s stikom
nove informacije z že obstoječo informacijsko podlago. Učinki pomena
so definirani v logiških terminih, enotnost njegove narave je zagotovlje-
na s tem, da vse interpretacijske operacije vodijo k istemu smotru. Teorija
relevantnosti ohranja dvojnost, ki jo najdemo pri Ducrotu, s tem ko na-
čeloma razločuje med dvema tipoma interpretativnih operacij. Ene (»se-
mantične«) temeljijo na človekovi jezikovni kompetenci, druge (»pra-
gmatične«) na nejezikovnih kognitivnih zmožnostih. Hkrati je tudi tu
v odnosu do klasične delitve dela med obema komponentama napravljen
pomemben premik s konceptom pragmatične obogatitve:22 pragmatična
komponenta intervenira že na ravni t. i. eksplikatur. V interpretaciji gre
v zadnji instanci za odpravljanje dvoumnosti: najprej na različnih skla-
denjskih ravneh, nato z vpeljavo pragmatičnih podatkov (vzročni odno-
si, ugotavljanje referentov ipd.), rezultat vseh analitičnih operacij je niz
kar se da izčrpno popolnjenih, enoznačnih propozicij.
Našo tezo o enotni naravi pomena kot nujna podlaga za splošno te-
orijo pomena tvori v zadnji instanci prepričanje, da pomena jezikovnih
izrazov ni mogoče opisati, ne da bi upoštevali učinke, ki jih implicira sle-
herno njihovo izrekanje. Teorija relevantnosti te učinke umeva kot ko-
gnitivne učinke, katerih narava je ne le izrazljiva v logičnih izrazih, am-
pak je sama »logiška«.
Ko Ducrot vztraja pri strukturalizmu, vpeljuje v znanost prepriča-
nje, ki ga je izpostavila teorija govornih dejanj, da gre pomenske učin-
ke razumeti kot realne spremembe sveta, ki jih proizvajajo izrekanja iz-
rekov, s tem ko transformirajo intersubjektivna razmerja med udeležen-
21 Gl. E.-J. Noh, Metarepresentation, n. d.
22 Prav tam; M. Golden, O jeziku in jezikoslovju, Ljubljana 1997, 232–233.
