Page 164 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 164
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
ci občevalnih dogodkov. Teza o enotni naravi pomena bi torej v tej razli-
čici bila, da sleherno izrekanje (v meri, ki jo zahtevata situacija in njego-
vo mesto v razmeroma zaključenem sklopu izrekanj) strukturira obče-
valni dogodek. Prenos niza propozicij je tako le poseben primer, eden od
možnih pomenskih učinkov izrekanja. Naloga splošne teorije pomena je
opredelitev pogojev, v katerih nastane nek »tip« pomenskih učinkov, in
ne opis vseh možnih pomenskih učinkov v terminih, razvitih za opiso-
vanje nekega posebnega (»logiškega«) smiselnega učinka.
H konceptu gledišča
Preostane nam, da orišemo delovanje pragmatične semantike ob
problematiki gledišča. Zgoraj smo nakazali omejenost definicije gledi-
šča pri Banfi eldovi. Zdaj bomo analizirali še koncepta govorca in izja-
vljalca v Ducrotovi teoriji: vzpostavili bomo analogijo s konceptoma A.
Banfield, zato da bi pokazali na star problem znanosti o jeziku in opozo-
rili na možne poti njegovega razreševanja v bahtinovskem duhu v okvi-
ru Ducrotove teorije.23
Govorec je pri Ducrotu definiran tako kot pri A. Banfield, kot in-
stanca, ki jo zaznamuje prva oseba in ki jo je treba kot »diskurzivno bi-
tje« ločiti od empiričnega govorca. Izjavljalca pa že ni več mogoče nepo-
sredno primerjati s sebstvom. Najprej nekaj primerov:
(7) John won’t come, and I regret it, because it would have been nice.24
(8) a. Pierre ni ljubezniv. Nasprotno, zoprn je. b. !Pierre je ljubezniv. Naspro-
tno, čudovit je.25
Najsplošnejša definicija izjavljalca bi bila tale: eno izmed stališč, ki
jih vsebuje nek izrek. Izjavljalec ni skladenjska funkcija (kakor sebstvo),
še več, izjavljalec je konceptualna »dvoživka«, saj nastopa tako v po-
lju pomena kot v polju smisla. Ustavimo se najprej pri zadnjem. Deni-
mo, da obstaja neka splošna težnja v diskurzu , ki »določa, da si vsa-
kič, ko nekdo nekaj izreče, že zamisli nekoga, ki bi bil ravno nasprotne-
ga mnenja«.26 Če nekomu (primer je Ducrotov)27 rečem »Pierre je lju-
bezniv«, ta pa mi odgovori »Pa saj nikoli nisem trdil nasprotnega«, od-
govor potrjuje, da je sogovornik zaznal, da je poleg izjavljalca (stališča) 1,
23 Tudi tu se, kot povsod v tem spisu, opiramo na opravljeno delo (gl. M. Kržan, Prenašanje tujega govo-
ra kot lingvistični in sociološki problem, n. d., 42–69).
24 O. Ducrot, Slovenian Lectures: Introduction into Argumentative Semantics, angl. prev. S. McEvoy, Ljublja-
na 2009 (http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=70), 38.
25 Isti, Izrekanje in izrečeno, n. d., 214.
26 Prav tam.
27 Prav tam.
ci občevalnih dogodkov. Teza o enotni naravi pomena bi torej v tej razli-
čici bila, da sleherno izrekanje (v meri, ki jo zahtevata situacija in njego-
vo mesto v razmeroma zaključenem sklopu izrekanj) strukturira obče-
valni dogodek. Prenos niza propozicij je tako le poseben primer, eden od
možnih pomenskih učinkov izrekanja. Naloga splošne teorije pomena je
opredelitev pogojev, v katerih nastane nek »tip« pomenskih učinkov, in
ne opis vseh možnih pomenskih učinkov v terminih, razvitih za opiso-
vanje nekega posebnega (»logiškega«) smiselnega učinka.
H konceptu gledišča
Preostane nam, da orišemo delovanje pragmatične semantike ob
problematiki gledišča. Zgoraj smo nakazali omejenost definicije gledi-
šča pri Banfi eldovi. Zdaj bomo analizirali še koncepta govorca in izja-
vljalca v Ducrotovi teoriji: vzpostavili bomo analogijo s konceptoma A.
Banfield, zato da bi pokazali na star problem znanosti o jeziku in opozo-
rili na možne poti njegovega razreševanja v bahtinovskem duhu v okvi-
ru Ducrotove teorije.23
Govorec je pri Ducrotu definiran tako kot pri A. Banfield, kot in-
stanca, ki jo zaznamuje prva oseba in ki jo je treba kot »diskurzivno bi-
tje« ločiti od empiričnega govorca. Izjavljalca pa že ni več mogoče nepo-
sredno primerjati s sebstvom. Najprej nekaj primerov:
(7) John won’t come, and I regret it, because it would have been nice.24
(8) a. Pierre ni ljubezniv. Nasprotno, zoprn je. b. !Pierre je ljubezniv. Naspro-
tno, čudovit je.25
Najsplošnejša definicija izjavljalca bi bila tale: eno izmed stališč, ki
jih vsebuje nek izrek. Izjavljalec ni skladenjska funkcija (kakor sebstvo),
še več, izjavljalec je konceptualna »dvoživka«, saj nastopa tako v po-
lju pomena kot v polju smisla. Ustavimo se najprej pri zadnjem. Deni-
mo, da obstaja neka splošna težnja v diskurzu , ki »določa, da si vsa-
kič, ko nekdo nekaj izreče, že zamisli nekoga, ki bi bil ravno nasprotne-
ga mnenja«.26 Če nekomu (primer je Ducrotov)27 rečem »Pierre je lju-
bezniv«, ta pa mi odgovori »Pa saj nikoli nisem trdil nasprotnega«, od-
govor potrjuje, da je sogovornik zaznal, da je poleg izjavljalca (stališča) 1,
23 Tudi tu se, kot povsod v tem spisu, opiramo na opravljeno delo (gl. M. Kržan, Prenašanje tujega govo-
ra kot lingvistični in sociološki problem, n. d., 42–69).
24 O. Ducrot, Slovenian Lectures: Introduction into Argumentative Semantics, angl. prev. S. McEvoy, Ljublja-
na 2009 (http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=70), 38.
25 Isti, Izrekanje in izrečeno, n. d., 214.
26 Prav tam.
27 Prav tam.
