Page 161 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 161
razmerje med lingvistiko in pragmatiko ter »tuji govor«
Temu položaju bi se lahko izognili tako, da bi formulirali pogoje, v
katerih je semantična interpretacija že izčrpna interpretacija dejanskih
pomenskih učinkov. Kolikor je takšna formulacija mogoča le z vpeljavo
dodatne konceptualne ravni, ki jo je mogoče aplicirati tako na semanti-
ko kot na pragmatiko, je že zametek splošne teorije pomena, znotraj ka-
tere si je mogoče zamisliti drugačno razmerje med semantiko in pragma-
tiko. Eden od načinov njegove formulacije je lahko t.i. semantična pra-
gmatika Oswalda Ducrota, znotraj katere lahko ohranimo in natančne-
je opredelimo nekatere poteze, ki smo jih zgoraj opredelili kot konstitu-
tivne za bahtinovsko koncepcijo. Med drugim smo rekli, da je ta sociolo-
ška, kar pomeni, da so njen predmet realni učinki izrekov, tj. razmeroma
zaključenih dejansko izrečenih jezikovnih nizov, realiziranih v govornih
dogodkih. Splošna teorija pomena, ki črpa iz te formulacije, bi morala
izhajati iz dveh načelnih podmen: podmene o enotni naravi pomena in
opustitve prakse semantike kot podajanja izčrpne interpretacije.
Prvo lahko ponazorimo z metaforo: vzemimo proizvodni proces, v
katerem se proizvajajo, denimo, antene. Ne glede na različnost posame-
znih sklopov proizvodnih operacij je njihov edini smoter ta, da ustvar-
jajo uporabno vrednost, tj. sposobnost antene, da deluje kot antena. V
proizvodnem procesu ne more nastati nič takega, kar bi bilo v naspro-
tju s tem edinim smotrom. Če zdaj postavimo, da je splošna teorija po-
mena kot naprava za izračunavanje dejanskih pomenskih učinkov izre-
ka sestavljena iz dveh komponent, semantične in pragmatične, postane
očitno, da semantika ne sme proizvajati izčrpnih interpretacij, ampak
zgolj vmesne napotke za interpretacijo, ki jo dokončno poda pragmatič-
na komponenta.
Tej dvojni konstrukciji naprave ustreza Ducrotova semantična de-
skripcija izreka, sestavljena iz jezikovne in retorične komponente.16 Prva
napoveduje pomen stavkov, druga pa opiše smisel izrekov (teh stavkov)
v govorni situaciji, da pa bi razumeli novost, ki jo uvaja Ducrot, mora-
mo upoštevati dvojen epistemološki premik, s katerim razloči pragma-
tično semantiko od neopozitivističnega spoja semantike in pragmatike,
ki na videz vztraja v zgornjih formulacijah. Prvi premik lahko shematič-
no opredelimo kot premik od (Saussurove) lingvistike jezika k lingvisti-
ki govora. Ducrotova argumentacija je tale:17 Saussure vzpostavi distink
cijo jezik – govor na dveh ravneh. Prva raven zajame razliko med spo-
znavnim in realnim, empiričnim objektom, ki ga prvi pojasnjuje. Druga
16 O. Ducrot, Izrekanje in izrečeno, n. d., 16, 58.
17 Prav tam, 64–66.
Temu položaju bi se lahko izognili tako, da bi formulirali pogoje, v
katerih je semantična interpretacija že izčrpna interpretacija dejanskih
pomenskih učinkov. Kolikor je takšna formulacija mogoča le z vpeljavo
dodatne konceptualne ravni, ki jo je mogoče aplicirati tako na semanti-
ko kot na pragmatiko, je že zametek splošne teorije pomena, znotraj ka-
tere si je mogoče zamisliti drugačno razmerje med semantiko in pragma-
tiko. Eden od načinov njegove formulacije je lahko t.i. semantična pra-
gmatika Oswalda Ducrota, znotraj katere lahko ohranimo in natančne-
je opredelimo nekatere poteze, ki smo jih zgoraj opredelili kot konstitu-
tivne za bahtinovsko koncepcijo. Med drugim smo rekli, da je ta sociolo-
ška, kar pomeni, da so njen predmet realni učinki izrekov, tj. razmeroma
zaključenih dejansko izrečenih jezikovnih nizov, realiziranih v govornih
dogodkih. Splošna teorija pomena, ki črpa iz te formulacije, bi morala
izhajati iz dveh načelnih podmen: podmene o enotni naravi pomena in
opustitve prakse semantike kot podajanja izčrpne interpretacije.
Prvo lahko ponazorimo z metaforo: vzemimo proizvodni proces, v
katerem se proizvajajo, denimo, antene. Ne glede na različnost posame-
znih sklopov proizvodnih operacij je njihov edini smoter ta, da ustvar-
jajo uporabno vrednost, tj. sposobnost antene, da deluje kot antena. V
proizvodnem procesu ne more nastati nič takega, kar bi bilo v naspro-
tju s tem edinim smotrom. Če zdaj postavimo, da je splošna teorija po-
mena kot naprava za izračunavanje dejanskih pomenskih učinkov izre-
ka sestavljena iz dveh komponent, semantične in pragmatične, postane
očitno, da semantika ne sme proizvajati izčrpnih interpretacij, ampak
zgolj vmesne napotke za interpretacijo, ki jo dokončno poda pragmatič-
na komponenta.
Tej dvojni konstrukciji naprave ustreza Ducrotova semantična de-
skripcija izreka, sestavljena iz jezikovne in retorične komponente.16 Prva
napoveduje pomen stavkov, druga pa opiše smisel izrekov (teh stavkov)
v govorni situaciji, da pa bi razumeli novost, ki jo uvaja Ducrot, mora-
mo upoštevati dvojen epistemološki premik, s katerim razloči pragma-
tično semantiko od neopozitivističnega spoja semantike in pragmatike,
ki na videz vztraja v zgornjih formulacijah. Prvi premik lahko shematič-
no opredelimo kot premik od (Saussurove) lingvistike jezika k lingvisti-
ki govora. Ducrotova argumentacija je tale:17 Saussure vzpostavi distink
cijo jezik – govor na dveh ravneh. Prva raven zajame razliko med spo-
znavnim in realnim, empiričnim objektom, ki ga prvi pojasnjuje. Druga
16 O. Ducrot, Izrekanje in izrečeno, n. d., 16, 58.
17 Prav tam, 64–66.
