Page 160 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 160
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
ca, a vsebuje instanco sebstva, katere subjektivnost se manifestira skoz
ekspresivne izraze.
Če koncept sebstva primerjamo z bahtinovskim pojmom gledišča,
ugotovimo, da je koncepcija A. Banfield monologična: z izjemo premega
govora, v katerem sta govorca maksimalno razločena, velja načelo 1 kon-
strukcija => 1 glas. V odvisnem govoru govori zgolj poročevalec, v pol-
premem govoru se izraža zgolj gledišče junakove zavesti. Če bi v primeru
iz (1) opustili navednice in ga analizirali po A. Banfield, bi morali za zna-
movane izraze (pan, služiti kroni) pripisati pripovedovalcu, in ne likoma
Poljakov, kar dejansko storimo. Prav tako bi morali izraz idiot of a doctor
pripisati poročevalcu, čeprav bi vedeli, da je (i) oseba, o katere govoru se
poroča in ki je omenjenemu zdrav niku nenaklonjena, dejansko izrekla
te besede in da (ii) poročevalec z njo ne deli slabega mnenja o zdravniku.
Nasledka tega položaja sta dva: 1. semantična interpretacija je v pro-
tislovju s pragmatično, če ta opisuje rezultate dejanskega procesa razu-
mevanja; 2. iste besede ne morejo pripadati hkrati dvema diskurzoma, ta
dvojna pripadnost pa je temeljni bahtinovski zastavek.15 Od tod se torej
zastavita vprašanji o pravilni opredelitvi razmerja med semantiko in pra-
gmatiko in ustrezni konceptualizaciji gledišča.
Dva tipa razmerja med semantiko in pragmatiko
Na popolnoma abstraktni ravni si je mogoče zamisliti dve formu-
laciji razmerja med semantiko in pragmatiko. V prvi, neopozitivistič-
ni, sta semantična in pragmatična interpretacija v ne-razmerju: sta ne-
odvisni druga od druge, prehod med njima ni artikuliran, kar na videz
ustrezno zaznamuje diskontinuiteto med jezikom in govorom, »grama-
tiko« in »retoriko«. Semantika, denimo, funkcionira kot opis dobese-
dnega pomena v logiških terminih, pragmatika v terminih teorije govor-
nih dejanj. Problem splošne teorije pomena se ne zastavlja, saj semantika
ne pretendira na pojasnjevanje smiselnih učinkov izrekov (zato pragma-
tike ne potrebuje), pragmatika pa ne problematizira postopkov take se-
mantike in jemlje njene rezultate kot nesporno danost. V nekaterih ob-
robnih primerih, in sicer tedaj, kadar semantična in pragmatična inter-
pretacija nastopata v istih terminih (na primer učinka poročanja), lah-
ko prihaja do protislovja dveh nasprotujočih si interpretacij, tj. do neuje-
manja rezultatov semantične in pragmatične analize. To smo shematič-
no pokazali na primeru koncepcije A. Banfield.
15 V. N. Vološinov, Marksizem in filozofija jezika, n. d., 186ss.
ca, a vsebuje instanco sebstva, katere subjektivnost se manifestira skoz
ekspresivne izraze.
Če koncept sebstva primerjamo z bahtinovskim pojmom gledišča,
ugotovimo, da je koncepcija A. Banfield monologična: z izjemo premega
govora, v katerem sta govorca maksimalno razločena, velja načelo 1 kon-
strukcija => 1 glas. V odvisnem govoru govori zgolj poročevalec, v pol-
premem govoru se izraža zgolj gledišče junakove zavesti. Če bi v primeru
iz (1) opustili navednice in ga analizirali po A. Banfield, bi morali za zna-
movane izraze (pan, služiti kroni) pripisati pripovedovalcu, in ne likoma
Poljakov, kar dejansko storimo. Prav tako bi morali izraz idiot of a doctor
pripisati poročevalcu, čeprav bi vedeli, da je (i) oseba, o katere govoru se
poroča in ki je omenjenemu zdrav niku nenaklonjena, dejansko izrekla
te besede in da (ii) poročevalec z njo ne deli slabega mnenja o zdravniku.
Nasledka tega položaja sta dva: 1. semantična interpretacija je v pro-
tislovju s pragmatično, če ta opisuje rezultate dejanskega procesa razu-
mevanja; 2. iste besede ne morejo pripadati hkrati dvema diskurzoma, ta
dvojna pripadnost pa je temeljni bahtinovski zastavek.15 Od tod se torej
zastavita vprašanji o pravilni opredelitvi razmerja med semantiko in pra-
gmatiko in ustrezni konceptualizaciji gledišča.
Dva tipa razmerja med semantiko in pragmatiko
Na popolnoma abstraktni ravni si je mogoče zamisliti dve formu-
laciji razmerja med semantiko in pragmatiko. V prvi, neopozitivistič-
ni, sta semantična in pragmatična interpretacija v ne-razmerju: sta ne-
odvisni druga od druge, prehod med njima ni artikuliran, kar na videz
ustrezno zaznamuje diskontinuiteto med jezikom in govorom, »grama-
tiko« in »retoriko«. Semantika, denimo, funkcionira kot opis dobese-
dnega pomena v logiških terminih, pragmatika v terminih teorije govor-
nih dejanj. Problem splošne teorije pomena se ne zastavlja, saj semantika
ne pretendira na pojasnjevanje smiselnih učinkov izrekov (zato pragma-
tike ne potrebuje), pragmatika pa ne problematizira postopkov take se-
mantike in jemlje njene rezultate kot nesporno danost. V nekaterih ob-
robnih primerih, in sicer tedaj, kadar semantična in pragmatična inter-
pretacija nastopata v istih terminih (na primer učinka poročanja), lah-
ko prihaja do protislovja dveh nasprotujočih si interpretacij, tj. do neuje-
manja rezultatov semantične in pragmatične analize. To smo shematič-
no pokazali na primeru koncepcije A. Banfield.
15 V. N. Vološinov, Marksizem in filozofija jezika, n. d., 186ss.
