Page 165 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 165
razmerje med lingvistiko in pragmatiko ter »tuji govor«
ki trdi, da je P ljubezniv, v izreku navzoč tudi izjavljalec2, ki trdi naspro-
tno. Obstajajo pa tudi primeri, ko je izjavljalec vpisan v jezikovno struk-
turo izrečenega stavka. Takšni so zanikani stavki iz zgornjih primerov:
dve pojavitvi zaimka »it« v (7) navezujeta vsaka na enega izjavljalca (tr-
dilno in zanikano stališče); navezovanje na trdilni stavek s prislovom na-
sprotno (8b) ni sprejemljivo.
Za boljšo predstavo lahko uporabimo gledališko metaforo:28 izrek je
kakor gledališka predstava. Govorec (ne empirični govorec!) je v odnosu
do izjavljalcev kot avtor drame v odnosu do likov: v njih postavi na oder
različna stališča, toda ni nujno, da se strinja (poistoveti) z vsemi, smisel
drame velikokrat nastaja prav s tem, da se ne poistoveti z nobenim. Vse
te možnosti se lahko realizirajo tudi v izreku: govorec lahko postavi na
oder le enega izjavljalca, a zgolj za to, da bi se od njega distanciral (ironi-
ja), spodbija enega izjavljalca s pritegnitvijo drugega (na primer v zanika-
nju) ipd. Bistveno je to, da Ducrot ohrani možnost polifonije: v enem iz-
reku je lahko navzočih več stališč, večglasnost je lahko vpisana že v jezi-
kovno strukturo izrečenega stavka.
Vidimo torej, da je način vpisanosti izjavljalcev na ravni jezika dru-
gačen kot pri sebstvu. Tam mora skladenjska konstrukcija dopuščati po-
javitev izrazov, ki implicirajo govorca, ta pa – kadar so prisotni še ekspre-
sivni izrazi – avtomatsko pomeni prisotnost sebstva, toda le enega seb-
stva. Nasprotno pa prisotnosti izjavljalca ne omejuje nobena skladenjska
konstrukcija, indicirajo ga lahko nadvse različni izrazi, tako funkcional-
ni kot »polnopomenski«. V zadnji instanci koncepta nista primerljiva:
pri A. Banfield je gledišče vezano na ekspresivne izraze, tj. na besede, ki
vsebujejo neko presežno pomensko komponento, nezvedljivo na referen-
cialni pomen. To komponento pojmuje na individualno psihološki na-
čin kot subjektivni odnos govorca do ubesedene vsebine: zato je izraz
sebstvo povsem na mestu. V tem pogledu se vpisuje v tradicijo, segajo-
čo do Descartesa, ki je v jeziku uveljavlja dihotomijo objektivno–subjek-
tivno v obliki razlikovanja dictum–modus, denotacija–konotacija. Ta an-
tagonizem je bil v veliki meri gonilo zgodovine lingvistike, vsaj kadar se
je ukvarjala z označenci. V lingvistiki, ki se je štela za znanstveno, je bilo
vprašanje subjektivnega sicer marginalizirano, a zatočišče je našlo dru-
gje. Eno, »ciklično« zatočišče so bili poskusi – na primer Vosslerjeva
idealistische Neuphilologie –, značilni za obdobja znanstvenih »kriz«, ki
28 Prav tam, 204.
ki trdi, da je P ljubezniv, v izreku navzoč tudi izjavljalec2, ki trdi naspro-
tno. Obstajajo pa tudi primeri, ko je izjavljalec vpisan v jezikovno struk-
turo izrečenega stavka. Takšni so zanikani stavki iz zgornjih primerov:
dve pojavitvi zaimka »it« v (7) navezujeta vsaka na enega izjavljalca (tr-
dilno in zanikano stališče); navezovanje na trdilni stavek s prislovom na-
sprotno (8b) ni sprejemljivo.
Za boljšo predstavo lahko uporabimo gledališko metaforo:28 izrek je
kakor gledališka predstava. Govorec (ne empirični govorec!) je v odnosu
do izjavljalcev kot avtor drame v odnosu do likov: v njih postavi na oder
različna stališča, toda ni nujno, da se strinja (poistoveti) z vsemi, smisel
drame velikokrat nastaja prav s tem, da se ne poistoveti z nobenim. Vse
te možnosti se lahko realizirajo tudi v izreku: govorec lahko postavi na
oder le enega izjavljalca, a zgolj za to, da bi se od njega distanciral (ironi-
ja), spodbija enega izjavljalca s pritegnitvijo drugega (na primer v zanika-
nju) ipd. Bistveno je to, da Ducrot ohrani možnost polifonije: v enem iz-
reku je lahko navzočih več stališč, večglasnost je lahko vpisana že v jezi-
kovno strukturo izrečenega stavka.
Vidimo torej, da je način vpisanosti izjavljalcev na ravni jezika dru-
gačen kot pri sebstvu. Tam mora skladenjska konstrukcija dopuščati po-
javitev izrazov, ki implicirajo govorca, ta pa – kadar so prisotni še ekspre-
sivni izrazi – avtomatsko pomeni prisotnost sebstva, toda le enega seb-
stva. Nasprotno pa prisotnosti izjavljalca ne omejuje nobena skladenjska
konstrukcija, indicirajo ga lahko nadvse različni izrazi, tako funkcional-
ni kot »polnopomenski«. V zadnji instanci koncepta nista primerljiva:
pri A. Banfield je gledišče vezano na ekspresivne izraze, tj. na besede, ki
vsebujejo neko presežno pomensko komponento, nezvedljivo na referen-
cialni pomen. To komponento pojmuje na individualno psihološki na-
čin kot subjektivni odnos govorca do ubesedene vsebine: zato je izraz
sebstvo povsem na mestu. V tem pogledu se vpisuje v tradicijo, segajo-
čo do Descartesa, ki je v jeziku uveljavlja dihotomijo objektivno–subjek-
tivno v obliki razlikovanja dictum–modus, denotacija–konotacija. Ta an-
tagonizem je bil v veliki meri gonilo zgodovine lingvistike, vsaj kadar se
je ukvarjala z označenci. V lingvistiki, ki se je štela za znanstveno, je bilo
vprašanje subjektivnega sicer marginalizirano, a zatočišče je našlo dru-
gje. Eno, »ciklično« zatočišče so bili poskusi – na primer Vosslerjeva
idealistische Neuphilologie –, značilni za obdobja znanstvenih »kriz«, ki
28 Prav tam, 204.
