Page 167 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 167
razmerje med lingvistiko in pragmatiko ter »tuji govor«
jo. Ta plat Ducrotove teorije, imenovana po Bahtinovem pojmu teorija
polifonije, nadomešča psihologistično pojasnitev subjektivne razsežnosti
govorice. Kolikor v nekem temeljnem smislu ni subjekta (ki je lahko le
subjekt v govorici) pred govorico samo, je tudi sama subjektivnost šele
produkt govorne dejavnosti in ne notranja lastnost jezika, kakor z razlo-
čevanjem med ekspresivnimi in drugimi izrazi predpostavlja lingvistič-
na stilistika.
Hkrati je regularnosti, ki jih v zvezi z »zaznamovanimi« izrazi od-
krivata lingvistika in stilistika, mogoče artikulirati znotraj Ducrotove
semantike. Gre za – kot smo pokazali drugje34 – red izrazov, ki podajajo
informacije o vzroku izrekanja, tj. spet samonanašalnih izrazov (kar jih
razločuje od dictuma).
Če teorija polifonije predstavlja obračun s kategorijo subjektivno-
sti v jeziku, je teorija argumentacije v jeziku njena druga plat, tj. obra-
čun s predstavo o informativni vsebini občevanja. Izjavljalec, tj. gledišče,
je ravno točka, kjer se stikata obe teoriji, in točka, kjer se praktično od-
pravlja opozicija objektivno–subjektivno. Gledišče je namreč mesto v iz-
reku, ki aludira na neko obče verjetje, topos, s čimer ga predstavi kot ve-
ljavnega v občevalni situaciji. Tu je bistveno poudariti Ducrotov episte-
mični premik: na eni strani se subjekt subjektivira šele tako, da se ume-
šča na mesta, ki jih ustvarja diskurz (kar je objektiven proces). Hkrati pa
tudi verjetja niso nevtralne in objektivne konstatacije o svetu, ampak so
angažirane, motivirane zveze psevdopremis s psevdosklepi, tj. »snov«,
iz katere so stkane praktične ideologije. Tudi tu je Ducrotova koncepci-
ja skladna z bahtinovsko, saj v slednji gledišče ni izraz subjektivne notra-
njosti, ampak smiselna pozicija, katere narava je družbena.
Če mi na primer nekdo reče »Vreme je lepo. Pojdiva na sprehod«,
ta izrek aludira na verjetje, da je lepo vreme priložnost na sprehod. Z be-
sedami »Res je, toda jaz sem utrujen« lahko zavrnem sklep, ki naj bi ga
sprejel, tako da I1, ki ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za veljavnost ome-
njenega verjetja, protipostavim I2, ki aludira na verjetje, da je gibanje,
kadar si utrujen, škodljivo. Vidimo, da verjetje ne uveljavlja nemotivi-
ranega, objektivnega odnosa do sveta, ampak je »motivacija« za dolo-
čeno ravnanje. Argumentacija je način, da se to ideološko verjetje aktua-
lizira, preide v dejanje – v kolikor ni zavrnjeno v skladu s pravili diskur-
zivnega mehanizma.35
34 M. Kržan, Prenašanje tujega govora kot lingvistični in sociološki problem, n. d.
35 Teorijo argumentacije v jeziku in polifonično teorijo performativa za slovenščino na podlagi Ducro-
tove zastavitve razvija Igor. Ž. Žagar, na primer v spisih Argumentation in Language and the Slovenian
jo. Ta plat Ducrotove teorije, imenovana po Bahtinovem pojmu teorija
polifonije, nadomešča psihologistično pojasnitev subjektivne razsežnosti
govorice. Kolikor v nekem temeljnem smislu ni subjekta (ki je lahko le
subjekt v govorici) pred govorico samo, je tudi sama subjektivnost šele
produkt govorne dejavnosti in ne notranja lastnost jezika, kakor z razlo-
čevanjem med ekspresivnimi in drugimi izrazi predpostavlja lingvistič-
na stilistika.
Hkrati je regularnosti, ki jih v zvezi z »zaznamovanimi« izrazi od-
krivata lingvistika in stilistika, mogoče artikulirati znotraj Ducrotove
semantike. Gre za – kot smo pokazali drugje34 – red izrazov, ki podajajo
informacije o vzroku izrekanja, tj. spet samonanašalnih izrazov (kar jih
razločuje od dictuma).
Če teorija polifonije predstavlja obračun s kategorijo subjektivno-
sti v jeziku, je teorija argumentacije v jeziku njena druga plat, tj. obra-
čun s predstavo o informativni vsebini občevanja. Izjavljalec, tj. gledišče,
je ravno točka, kjer se stikata obe teoriji, in točka, kjer se praktično od-
pravlja opozicija objektivno–subjektivno. Gledišče je namreč mesto v iz-
reku, ki aludira na neko obče verjetje, topos, s čimer ga predstavi kot ve-
ljavnega v občevalni situaciji. Tu je bistveno poudariti Ducrotov episte-
mični premik: na eni strani se subjekt subjektivira šele tako, da se ume-
šča na mesta, ki jih ustvarja diskurz (kar je objektiven proces). Hkrati pa
tudi verjetja niso nevtralne in objektivne konstatacije o svetu, ampak so
angažirane, motivirane zveze psevdopremis s psevdosklepi, tj. »snov«,
iz katere so stkane praktične ideologije. Tudi tu je Ducrotova koncepci-
ja skladna z bahtinovsko, saj v slednji gledišče ni izraz subjektivne notra-
njosti, ampak smiselna pozicija, katere narava je družbena.
Če mi na primer nekdo reče »Vreme je lepo. Pojdiva na sprehod«,
ta izrek aludira na verjetje, da je lepo vreme priložnost na sprehod. Z be-
sedami »Res je, toda jaz sem utrujen« lahko zavrnem sklep, ki naj bi ga
sprejel, tako da I1, ki ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za veljavnost ome-
njenega verjetja, protipostavim I2, ki aludira na verjetje, da je gibanje,
kadar si utrujen, škodljivo. Vidimo, da verjetje ne uveljavlja nemotivi-
ranega, objektivnega odnosa do sveta, ampak je »motivacija« za dolo-
čeno ravnanje. Argumentacija je način, da se to ideološko verjetje aktua-
lizira, preide v dejanje – v kolikor ni zavrnjeno v skladu s pravili diskur-
zivnega mehanizma.35
34 M. Kržan, Prenašanje tujega govora kot lingvistični in sociološki problem, n. d.
35 Teorijo argumentacije v jeziku in polifonično teorijo performativa za slovenščino na podlagi Ducro-
tove zastavitve razvija Igor. Ž. Žagar, na primer v spisih Argumentation in Language and the Slovenian
