Page 168 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 168
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Gledišče je torej kraj, na katerem se v sebi zunanjem objektivnem
procesu vzpostavlja in reproducira subjekt, hkrati pa »Arhimedova toč-
ka«, kjer ga ideologija zgrabi, s čimer verjetja, iz katerih je stkana, šele
dobijo svojo dejansko materialno eksistenco.
Sklep
Če za premiso vzamemo tezo, da je slovnica jedro lingvistike, in
pri tem upoštevamo definicijo slovnice kot naprave, ki formalnim ele-
mentom pridružuje pomen,36 vidimo, da vprašanje o definiciji pomen-
skih učinkov jezika zadeva lingvistiko prav v njenem bistvu. Iz zgor-
nje definicije izhaja tudi, da nobena slovnica ne vsebuje zgolj formula-
cij striktno jezikovnih razmerij (med označevalci), ampak zahteva nje-
na konstrukcija pritegnitev nekega zunanjega elementa, ki je hkrati ele-
ment, ki jo popolni. Vprašanje o naravi pomena je za lingvistiko nepo-
sredno aktualno kot vprašanje o naravi tega suplementa. Ko govori o
(grški in francoski, najverjetneje port-royalski) slovnici, Saussure ugo-
tavlja, da ta »temelji na logiki«.37 Isto lahko rečemo za tvorbeno slovni-
co. G-struktura stavkov ima obliko argument–predikat, LO določa do-
seg kvantifikatorjev.38 Konstitutivni suplement je v tvorbeni slovnici lo-
gika (razmerje znak–predmet), problematičnost teze o »logični« nara-
vi pomena pa smo zgoraj že kritizirali. Poleg tega smo pokazali, da je ta
na ravni (neopozitivistično definirane) semantike reduktivna. Izrazov, v
katerih je avtoreferencialna narava govorice vpisana v jezik sam, ne more
opisati.
Izbira med kognitivistično pragmatiko in pragmatiko Ducrotvega
tipa se torej odpira na dveh terenih.
1. Če hočemo vzpostaviti splošno teorijo pomena, predpostavke o
pomenskih učinkih izrekov, ki jih sprejmemo na ravni pragmatike, za-
devajo tudi semantiko. Kognitivistična pragmatika s svojim logicistič-
nim umevanjem pomenskih učinkov (tudi) samonanašalnih izrazov ne
ustreza zgoraj navedeni tezi o jeziku/govorici kot viru lastne racionalno-
sti. Bi slovnica potrebovala drugačen, »diskurzivni« suplement?
2. Odločitev v polju pragmatike ima posledice tudi za razmerje zna-
nosti o govorici do znanosti o družbi. Alternativni ontologiji občeval-
nega dogodka ustrezata alternativnima ontologijama družbe. Kogniti-
Connective pa, Antwerpen 1994; How to Do Things With Words – The Polyphonic Way, v: Speech
Acts: Fiction or Reality?, ur. I. Ž. Žagar, Ljubljana 1991; in v 1. ter 3. pogl. v tem zborniku.
36 F. J. Newmeyer, Iconicity and Generative Grammar, Language 68 (1992), št. 4, 787.
37 F. de Saussure, Predavanja iz splošnega jezikoslovja, slov. prev. B. Turk, Ljubljana 1997, 11.
38 F. J. Newmeyer, Iconicity and Generative Grammar, n. d., 787–789.
Gledišče je torej kraj, na katerem se v sebi zunanjem objektivnem
procesu vzpostavlja in reproducira subjekt, hkrati pa »Arhimedova toč-
ka«, kjer ga ideologija zgrabi, s čimer verjetja, iz katerih je stkana, šele
dobijo svojo dejansko materialno eksistenco.
Sklep
Če za premiso vzamemo tezo, da je slovnica jedro lingvistike, in
pri tem upoštevamo definicijo slovnice kot naprave, ki formalnim ele-
mentom pridružuje pomen,36 vidimo, da vprašanje o definiciji pomen-
skih učinkov jezika zadeva lingvistiko prav v njenem bistvu. Iz zgor-
nje definicije izhaja tudi, da nobena slovnica ne vsebuje zgolj formula-
cij striktno jezikovnih razmerij (med označevalci), ampak zahteva nje-
na konstrukcija pritegnitev nekega zunanjega elementa, ki je hkrati ele-
ment, ki jo popolni. Vprašanje o naravi pomena je za lingvistiko nepo-
sredno aktualno kot vprašanje o naravi tega suplementa. Ko govori o
(grški in francoski, najverjetneje port-royalski) slovnici, Saussure ugo-
tavlja, da ta »temelji na logiki«.37 Isto lahko rečemo za tvorbeno slovni-
co. G-struktura stavkov ima obliko argument–predikat, LO določa do-
seg kvantifikatorjev.38 Konstitutivni suplement je v tvorbeni slovnici lo-
gika (razmerje znak–predmet), problematičnost teze o »logični« nara-
vi pomena pa smo zgoraj že kritizirali. Poleg tega smo pokazali, da je ta
na ravni (neopozitivistično definirane) semantike reduktivna. Izrazov, v
katerih je avtoreferencialna narava govorice vpisana v jezik sam, ne more
opisati.
Izbira med kognitivistično pragmatiko in pragmatiko Ducrotvega
tipa se torej odpira na dveh terenih.
1. Če hočemo vzpostaviti splošno teorijo pomena, predpostavke o
pomenskih učinkih izrekov, ki jih sprejmemo na ravni pragmatike, za-
devajo tudi semantiko. Kognitivistična pragmatika s svojim logicistič-
nim umevanjem pomenskih učinkov (tudi) samonanašalnih izrazov ne
ustreza zgoraj navedeni tezi o jeziku/govorici kot viru lastne racionalno-
sti. Bi slovnica potrebovala drugačen, »diskurzivni« suplement?
2. Odločitev v polju pragmatike ima posledice tudi za razmerje zna-
nosti o govorici do znanosti o družbi. Alternativni ontologiji občeval-
nega dogodka ustrezata alternativnima ontologijama družbe. Kogniti-
Connective pa, Antwerpen 1994; How to Do Things With Words – The Polyphonic Way, v: Speech
Acts: Fiction or Reality?, ur. I. Ž. Žagar, Ljubljana 1991; in v 1. ter 3. pogl. v tem zborniku.
36 F. J. Newmeyer, Iconicity and Generative Grammar, Language 68 (1992), št. 4, 787.
37 F. de Saussure, Predavanja iz splošnega jezikoslovja, slov. prev. B. Turk, Ljubljana 1997, 11.
38 F. J. Newmeyer, Iconicity and Generative Grammar, n. d., 787–789.
