Page 166 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 166
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
so v imenu Človeka postavljali pod vprašaj galilejevsko paradigmo zna-
nosti. Drugo, stalno pa je bila stilistika.29
Orisana konstrukcija je psihologistična reakcija na obstoj izrazov, ki
jih ni mogoče opisati, »če se ne opremo na jezikovno dejavnost«.30 V za-
dnji instanci se opira na t. i. teorije izraza:31 v nekaterih izrazih subjekt
ne motri in opisuje objekta, ampak se skoznje izraža oziroma razkriva.
Zato so ti izrazi postavljeni nasproti komunikaciji: so neposreden, niko-
mur namenjen izraz notranjega jaza, in ne sporočanje.
Poleg nakazanega sta mogoča še dva pristopa k rešitvi vprašanja, ki
je prav vprašanje dvojne vpisanosti temeljnih razsežnosti govorice, izpo-
stavljeno v uvodu.
Prvi, značilen za neopozitivistično semantiko, je utemeljen na ab-
strahiranju od izrekanja in na introspekciji kot neposrednem dostopu do
pomena lingvističnih entitet. Modus je spregledan ali reduciran na dic-
tum, saj tako proučevanje v zadnji instanci predpostavlja, da je mogoče
pomenom naravnega jezika najti semantične ekvivalente v neki univer-
zalni formalni logiški metagovorici.32
Tretji možni pristop vztraja na Saussurovi poziciji, ki »pripisuje je-
zikovnemu redu ireduktibilnost in določa, da ga ni mogoče utemeljeva-
ti na kakšni drugi realnosti«, ter vidi »v tem redu samem načelo nje-
gove lastne racionalnosti«.33 Odločilni korak v tej smeri pomeni teorija
govornih dejanj kot teorija samonanašanja govorice. Ducrot je, upošte-
vajoč probleme dvojne vpisanosti temeljnih razsežnosti govorice, samo-
nanašanje konceptualiziral tako na ravni govora kot na ravni jezika. Te-
meljni smiselni učinek je avtoreferencialna »predstava«, ki jo izrek po-
daja o svojem izrekanju. Te predstave ni mogoče opredeliti v obliki re-
sničnostnih pogojev. Je večravninska, na najbolj temeljni ravni gre za in-
formacije o avtorstvu izreka. Triada empirični producent/govorec – go-
vorec – izjavljalec je konceptualni aparat, s katerim je mogoče analizira-
ti diskurzivne mehanizme umeščanja empiričnih subjektov na mesta, ki
ne obstajajo nikjer drugje kot v diskurzu, v govorici. Skoz priličenja in
nepriličenja različnim subjektnim instancam se subjekti komunikacije
– v meri, ki jo zahteva govorna situacija – kot subjekti šele vzpostavlja-
29 Tako ne preseneča, da se je Vosslerjeva šola posvečala pretežno stilistični problematiki.
30 O. Ducrot Izrekanje in izrečeno, n. d., 63.
31 Za te teorije gl. V. N. Vološinov, Marksizem in filozofija jezika, n. d., 115–117.
32 Zgled (O. Ducrot Izrekanje in izrečeno, n. d., 56): ali je mogoče formulirati semantično razliko med
Delaj! in Rad bi, da delaš, ne da bi upoštevali potencialno spremembo naslovljenčevega položaja (s ka-
tero je postavljen v juridično alternativo, da uboga ali ne), ki jo povzroči velelnik?
33 Prav tam, 70.
so v imenu Človeka postavljali pod vprašaj galilejevsko paradigmo zna-
nosti. Drugo, stalno pa je bila stilistika.29
Orisana konstrukcija je psihologistična reakcija na obstoj izrazov, ki
jih ni mogoče opisati, »če se ne opremo na jezikovno dejavnost«.30 V za-
dnji instanci se opira na t. i. teorije izraza:31 v nekaterih izrazih subjekt
ne motri in opisuje objekta, ampak se skoznje izraža oziroma razkriva.
Zato so ti izrazi postavljeni nasproti komunikaciji: so neposreden, niko-
mur namenjen izraz notranjega jaza, in ne sporočanje.
Poleg nakazanega sta mogoča še dva pristopa k rešitvi vprašanja, ki
je prav vprašanje dvojne vpisanosti temeljnih razsežnosti govorice, izpo-
stavljeno v uvodu.
Prvi, značilen za neopozitivistično semantiko, je utemeljen na ab-
strahiranju od izrekanja in na introspekciji kot neposrednem dostopu do
pomena lingvističnih entitet. Modus je spregledan ali reduciran na dic-
tum, saj tako proučevanje v zadnji instanci predpostavlja, da je mogoče
pomenom naravnega jezika najti semantične ekvivalente v neki univer-
zalni formalni logiški metagovorici.32
Tretji možni pristop vztraja na Saussurovi poziciji, ki »pripisuje je-
zikovnemu redu ireduktibilnost in določa, da ga ni mogoče utemeljeva-
ti na kakšni drugi realnosti«, ter vidi »v tem redu samem načelo nje-
gove lastne racionalnosti«.33 Odločilni korak v tej smeri pomeni teorija
govornih dejanj kot teorija samonanašanja govorice. Ducrot je, upošte-
vajoč probleme dvojne vpisanosti temeljnih razsežnosti govorice, samo-
nanašanje konceptualiziral tako na ravni govora kot na ravni jezika. Te-
meljni smiselni učinek je avtoreferencialna »predstava«, ki jo izrek po-
daja o svojem izrekanju. Te predstave ni mogoče opredeliti v obliki re-
sničnostnih pogojev. Je večravninska, na najbolj temeljni ravni gre za in-
formacije o avtorstvu izreka. Triada empirični producent/govorec – go-
vorec – izjavljalec je konceptualni aparat, s katerim je mogoče analizira-
ti diskurzivne mehanizme umeščanja empiričnih subjektov na mesta, ki
ne obstajajo nikjer drugje kot v diskurzu, v govorici. Skoz priličenja in
nepriličenja različnim subjektnim instancam se subjekti komunikacije
– v meri, ki jo zahteva govorna situacija – kot subjekti šele vzpostavlja-
29 Tako ne preseneča, da se je Vosslerjeva šola posvečala pretežno stilistični problematiki.
30 O. Ducrot Izrekanje in izrečeno, n. d., 63.
31 Za te teorije gl. V. N. Vološinov, Marksizem in filozofija jezika, n. d., 115–117.
32 Zgled (O. Ducrot Izrekanje in izrečeno, n. d., 56): ali je mogoče formulirati semantično razliko med
Delaj! in Rad bi, da delaš, ne da bi upoštevali potencialno spremembo naslovljenčevega položaja (s ka-
tero je postavljen v juridično alternativo, da uboga ali ne), ki jo povzroči velelnik?
33 Prav tam, 70.
