Page 159 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 159
razmerje med lingvistiko in pragmatiko ter »tuji govor«
za epistemološko analizo izredno zanimivi. Dva od njih, koncepta go-
vorca (speaker) in sebstva (self ), si bomo pobliže ogledali.
Prvi je definiran kot instanca, ki ji pripišemo komunikacijske in ek-
spresivne elemente znotraj posamezne konstrukcije, sebstvo pa kot in-
stanca, ki ji pripišemo ekspresivne elemente, kadar se v dani konstrukciji
komunikacijski elementi ne morejo pojaviti. Kadar je prisoten, vključu-
je govorec v sebi hkrati tudi sebstvo. Zdaj lahko podamo nekaj zgledov:14
(2) a. ‘Oh, how extraordinarily nice workmen are’, Laura exclaimed. b. *La-
ura exclaimed that oh, how extraordinarily nice workmen were. c. Oh, how
extraordinary nice workmen were, she thought.
(3) a. The private answered, ‘Sir, I cannot carry out these orders.’ b. The priva-
te answered that (*sir) he couldn’t carry out these orders. c. No, (sir*), he co-
uld not carry out his orders, he told the officer.
(4) a. John said, ‘That idiot of a doctor is a genius.’ b. John said that the idiot of a
doctor was a genius. c. That idiot of a doctor was a genius, he thought.
(5) a. John said to mei, ‘Ij am a fool.’ b. John said to mei that Ii was a fool.
Očitno je, da sta v premem govoru lahko navzoča dva govorca (prim.
5a), instanci, ki so jima pripisani komunikativni in ekspresivni izrazi.
V odvisnem govoru (primeri b) je navzoč le en govorec, in sicer govorec
nadrednega stavka: v slednjega je mogoče vselej vpeljati prvo in drugo
osebo (tj. poročevalca in naslovljenca) in vse komunikacijske ter ekspre-
sivne izraze. Zaradi skladenjskih prisil odvisni stavek ne more vsebova-
ti izrazov, kakršna sta vzkličnica v (2b) in nagovor v (3b), torej ne more
vpeljevati nove instance govorca ali sebstva. V primeru, da skladnja do-
pušča pojavitev nekaterih komunikacijskih (5b) in ekspresivnih (4a) ele-
mentov v odvisnem stavku, interpretacijska pravila zahtevajo, da jih pri-
pišemo instanci govorca. Argument v prid taki formulaciji pravil je, de-
nimo, dejstvo, da je navajana trditev v (5a) protislovna, v (5b) pa ne. Mo-
žnost vključitve ekspresivnih in komunikacijskih elementov ni zmerom
izkoriščena, toda že njen obstoj zadošča za semantično definicijo kon-
strukcije premega govora kot jezikovnega sredstva za vpeljavo dveh raz-
ločenih govorcev in odvisnega govora kot konstrukcije, v kateri govori
le poročevalec. V teh dveh konstrukcijah se zdi koncept sebstva, kolikor
govorec sebstvo vselej že predpostavlja, odveč, toda hkrati je bistven za
semantiko polpremega govora. Slednji namreč ne dopušča komunikacij-
skih elementov: direktnega nagovora (vokativ v /3c/), velelnika, prve in
druge osebe zaimkov in glagolov, dopušča pa vzklične konstrukcije (2c)
in stilsko zaznamovane izraze (4c). Je torej konstrukcija, ki je brez govor-
14 Prirejenih po: A. Banfield, Unspeakable Sentences, Boston 1982.
za epistemološko analizo izredno zanimivi. Dva od njih, koncepta go-
vorca (speaker) in sebstva (self ), si bomo pobliže ogledali.
Prvi je definiran kot instanca, ki ji pripišemo komunikacijske in ek-
spresivne elemente znotraj posamezne konstrukcije, sebstvo pa kot in-
stanca, ki ji pripišemo ekspresivne elemente, kadar se v dani konstrukciji
komunikacijski elementi ne morejo pojaviti. Kadar je prisoten, vključu-
je govorec v sebi hkrati tudi sebstvo. Zdaj lahko podamo nekaj zgledov:14
(2) a. ‘Oh, how extraordinarily nice workmen are’, Laura exclaimed. b. *La-
ura exclaimed that oh, how extraordinarily nice workmen were. c. Oh, how
extraordinary nice workmen were, she thought.
(3) a. The private answered, ‘Sir, I cannot carry out these orders.’ b. The priva-
te answered that (*sir) he couldn’t carry out these orders. c. No, (sir*), he co-
uld not carry out his orders, he told the officer.
(4) a. John said, ‘That idiot of a doctor is a genius.’ b. John said that the idiot of a
doctor was a genius. c. That idiot of a doctor was a genius, he thought.
(5) a. John said to mei, ‘Ij am a fool.’ b. John said to mei that Ii was a fool.
Očitno je, da sta v premem govoru lahko navzoča dva govorca (prim.
5a), instanci, ki so jima pripisani komunikativni in ekspresivni izrazi.
V odvisnem govoru (primeri b) je navzoč le en govorec, in sicer govorec
nadrednega stavka: v slednjega je mogoče vselej vpeljati prvo in drugo
osebo (tj. poročevalca in naslovljenca) in vse komunikacijske ter ekspre-
sivne izraze. Zaradi skladenjskih prisil odvisni stavek ne more vsebova-
ti izrazov, kakršna sta vzkličnica v (2b) in nagovor v (3b), torej ne more
vpeljevati nove instance govorca ali sebstva. V primeru, da skladnja do-
pušča pojavitev nekaterih komunikacijskih (5b) in ekspresivnih (4a) ele-
mentov v odvisnem stavku, interpretacijska pravila zahtevajo, da jih pri-
pišemo instanci govorca. Argument v prid taki formulaciji pravil je, de-
nimo, dejstvo, da je navajana trditev v (5a) protislovna, v (5b) pa ne. Mo-
žnost vključitve ekspresivnih in komunikacijskih elementov ni zmerom
izkoriščena, toda že njen obstoj zadošča za semantično definicijo kon-
strukcije premega govora kot jezikovnega sredstva za vpeljavo dveh raz-
ločenih govorcev in odvisnega govora kot konstrukcije, v kateri govori
le poročevalec. V teh dveh konstrukcijah se zdi koncept sebstva, kolikor
govorec sebstvo vselej že predpostavlja, odveč, toda hkrati je bistven za
semantiko polpremega govora. Slednji namreč ne dopušča komunikacij-
skih elementov: direktnega nagovora (vokativ v /3c/), velelnika, prve in
druge osebe zaimkov in glagolov, dopušča pa vzklične konstrukcije (2c)
in stilsko zaznamovane izraze (4c). Je torej konstrukcija, ki je brez govor-
14 Prirejenih po: A. Banfield, Unspeakable Sentences, Boston 1982.
