Page 162 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 162
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
raven je materialna, pri Saussuru jo ponazarja metafora z notno partituro
in izvedeno skladbo, med danostma, ki ju je obe mogoče opazovati, a sta
»dani« na različna načina, kot čista možnost ali kot realizacija. Ducrot
pokaže, da nastane Saussurov jezik s projiciranjem »jezika« s prve ravni v
»govor« z druge ravni. S tem postanejo predmet lingvistike (jezik) samo
pojavi, v katerih obstaja teoretski predmet v čisti obliki in jih zato poja-
snjuje brez pritegnitve zunajjezikovnih konceptov. V teh pojavih so ling-
vistu razmerja, ki tvorijo »partituro jezika«, dostopna prek introspekci-
je ali distribucijske raziskave. Pragmatična semantika pa, nasprotno, na-
stane v okviru lingvistike govora, zahteva, da »mora jezik (kot teoretski
objekt) referirati na tisto, kar je za Saussura »govor«,18 tj. na izrečene in
realno učinkujoče izreke. Če se zdaj vrnemo k razlikovanju med pome-
nom in smislom, ugotovimo, da le smisel referira na neko realno danost
(empirične izreke in učinke njihovega izrekanja), medtem ko je pomen
zgolj analitično orodje, element v napravi, ki nima realnega korelata.19 Ta
premik je treba obravnavati v neposredni zvezi s pragmatizacijo semanti-
ke. Če retorična komponenta (pragmatika) pojasni smiselni učinek kon-
kretnega izreka v konkretni situaciji, analizira jezikovna komponenta
(pragmatična semantika) elementarne pomenske potenciale, ki jih ima-
jo izrečeni stavki kot potencialno izrečeni, tj. z ozirom na izrekanje vobče.
Na tem mestu bomo tok razprave prekinili. Vidimo, da Ducrotova
teorija ustreza podmeni o enotni naravi pomena. Da bi ugotovili, kakšna
ta narava je, bomo naredili ovinek prek neke druge koncepcije, v kateri je
enotna narava pomena ohranjena in razumljena na drug način.
Kakšna je narava pomena?
Na kratko bomo analizirali umevanje pomena v teoriji relevantno-
sti, kot sta jo razvila Dan Sperber in Deirdre Wilson.20 Ta je za nas za-
18 Prav tam, 66.
19 S tega stališča se pokaže, da pri dvomu Vološinova v objektivnost jezika kot sistema (V. N. Vološi-
nov, Marksizem in filozofija jezika, n. d., 91–93) ne gre za nerazločevanje med teoretskim in realnim
objektom, ampak za pertinentno vprašanje eksplikativne vrednosti prvega. Ducrotova analiza kon-
struiranja jezika pri Saussuru namreč pokaže, da ta predpostavlja obstoj svojega korelata v realnosti
govorice. Ducrot zavrne vprašanje o obstoju jezika, ki je filozofsko, torej neznanstveno vprašanje. To
vprašanje je, kot ugotavlja Vološinov, večkrat delilo jezikoslovce (je jezik érgon ali enérgeia /prav tam,
135/), na osnovi Ducrotove analize pa lahko razmislimo tudi o Chomskyjevem odgovoru. Premik
od Z-jezika k N-jeziku (N. Chomsky, Znanje jezika: o naravi, izviru in rabi jezika, slov. prev. B. Kan-
te, Ljubljana 1989, 26–43) bi tako interpretirali kot zavrnitev distribucijskih raziskave v korist intor-
spekcije, a rez je bolj temeljen, saj pojem kompetence hkrati implicira korelat teoretskega objekta jezi-
ka, ki obstaja kot čista (z)možnost, naturalizirana »partitura na sebi«.
20 Gradivo za ta del razprave je vsebovano v: E.-J. Noh, Metarepresentation: A Relevance Theory Approach,
Amsterdam; M. Kržan, Prenašanje tujega govora kot lingvistični in sociološki problem, n. d., 72–73.
raven je materialna, pri Saussuru jo ponazarja metafora z notno partituro
in izvedeno skladbo, med danostma, ki ju je obe mogoče opazovati, a sta
»dani« na različna načina, kot čista možnost ali kot realizacija. Ducrot
pokaže, da nastane Saussurov jezik s projiciranjem »jezika« s prve ravni v
»govor« z druge ravni. S tem postanejo predmet lingvistike (jezik) samo
pojavi, v katerih obstaja teoretski predmet v čisti obliki in jih zato poja-
snjuje brez pritegnitve zunajjezikovnih konceptov. V teh pojavih so ling-
vistu razmerja, ki tvorijo »partituro jezika«, dostopna prek introspekci-
je ali distribucijske raziskave. Pragmatična semantika pa, nasprotno, na-
stane v okviru lingvistike govora, zahteva, da »mora jezik (kot teoretski
objekt) referirati na tisto, kar je za Saussura »govor«,18 tj. na izrečene in
realno učinkujoče izreke. Če se zdaj vrnemo k razlikovanju med pome-
nom in smislom, ugotovimo, da le smisel referira na neko realno danost
(empirične izreke in učinke njihovega izrekanja), medtem ko je pomen
zgolj analitično orodje, element v napravi, ki nima realnega korelata.19 Ta
premik je treba obravnavati v neposredni zvezi s pragmatizacijo semanti-
ke. Če retorična komponenta (pragmatika) pojasni smiselni učinek kon-
kretnega izreka v konkretni situaciji, analizira jezikovna komponenta
(pragmatična semantika) elementarne pomenske potenciale, ki jih ima-
jo izrečeni stavki kot potencialno izrečeni, tj. z ozirom na izrekanje vobče.
Na tem mestu bomo tok razprave prekinili. Vidimo, da Ducrotova
teorija ustreza podmeni o enotni naravi pomena. Da bi ugotovili, kakšna
ta narava je, bomo naredili ovinek prek neke druge koncepcije, v kateri je
enotna narava pomena ohranjena in razumljena na drug način.
Kakšna je narava pomena?
Na kratko bomo analizirali umevanje pomena v teoriji relevantno-
sti, kot sta jo razvila Dan Sperber in Deirdre Wilson.20 Ta je za nas za-
18 Prav tam, 66.
19 S tega stališča se pokaže, da pri dvomu Vološinova v objektivnost jezika kot sistema (V. N. Vološi-
nov, Marksizem in filozofija jezika, n. d., 91–93) ne gre za nerazločevanje med teoretskim in realnim
objektom, ampak za pertinentno vprašanje eksplikativne vrednosti prvega. Ducrotova analiza kon-
struiranja jezika pri Saussuru namreč pokaže, da ta predpostavlja obstoj svojega korelata v realnosti
govorice. Ducrot zavrne vprašanje o obstoju jezika, ki je filozofsko, torej neznanstveno vprašanje. To
vprašanje je, kot ugotavlja Vološinov, večkrat delilo jezikoslovce (je jezik érgon ali enérgeia /prav tam,
135/), na osnovi Ducrotove analize pa lahko razmislimo tudi o Chomskyjevem odgovoru. Premik
od Z-jezika k N-jeziku (N. Chomsky, Znanje jezika: o naravi, izviru in rabi jezika, slov. prev. B. Kan-
te, Ljubljana 1989, 26–43) bi tako interpretirali kot zavrnitev distribucijskih raziskave v korist intor-
spekcije, a rez je bolj temeljen, saj pojem kompetence hkrati implicira korelat teoretskega objekta jezi-
ka, ki obstaja kot čista (z)možnost, naturalizirana »partitura na sebi«.
20 Gradivo za ta del razprave je vsebovano v: E.-J. Noh, Metarepresentation: A Relevance Theory Approach,
Amsterdam; M. Kržan, Prenašanje tujega govora kot lingvistični in sociološki problem, n. d., 72–73.
