Page 158 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 158
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
todi tvorbene slovnice, hkrati pa je odvisna od tradicionalne stilistike in
slovnice poročanega govora. Teorija ima tri razsežnosti. Prvo bi lahko
pogojno imenovali leksikološka, prek nje je teorija povezana s tradicio-
nalno stilistiko. A. Banfield v jeziku poleg nevtralnih izrazov opaža tudi
obstoj dveh tipov izrazov, ki s svojo pojavitvijo nujno evocirajo govore-
či subjekt in katerih interpretacija nujno zahteva sklicevanje nanj. Prvi
tip tvorijo t. i. komunikacijski izrazi, tj. tiste jezikovne entitete, v kate-
rih se neposredno reproducira struktura komunikacije (govorec–nago-
vorjenec). Jedro tega tipa so zaimki prve in druge osebe (jaz-ti kot »ne-
subjektivna oseba«):13 vsi drugi »polnopomenski« izrazi lahko (z vidi-
ka govorice) referirajo na poljubne predmete in subjekte, medtem ko jaz
in ti vselej referirata na en subjekt in na eno njegovo funkcijo v govorici:
biti govorec ali nagovorjenec. Na to ogrodje se veže tudi sistem glagolske
osebe, med komunikacijske izraze pa sodijo tudi velelniške konstrukcije,
vokativ samostalnikov, kadar zaznamuje nagovarjanje ipd.
Drugi tip »subjektivnih« izrazov, ki jih avtorica imenuje ekspresiv-
ni, lahko enačimo s tradicionalno kategorijo stilsko zaznamovanih izra-
zov. Sem sodijo medmeti, pomanjševalnice, žaljivke, ki so »zaznamova-
ni« že na ravni slovarja, kakor tudi večina tistih rab jezika, ki jih pozna-
mo pod imenom retorične fi gure: eksklamacije, epiteti, metafore itn.
Druga razsežnost teorije je skladenjska: A. Banfield izhaja iz tradi-
cionalne klasifikacije treh šablon poročanega govora, ki jo formalizira
z aparatom tvorbene slovnice. V podrobnosti se nam ni treba spuščati,
bistveno je zgolj dvoje: (i) A. Banfield vzpostavi skladenjsko razliko (g-
strukture in p-strukture) med premim, odvisnim in polpremim govo-
rom; (ii) te razlike so povezane z omejitvami pojavljanja komunikacij-
skih in ekspresivnih izrazov v posameznih konstrukcijah. Če se omeji-
mo zgolj na tisti del stavčnih konstrukcij, v katerih se tuji govor prena-
ša (tj. zanemarimo spremne/uvajalne dele), lahko distribucijo zaznamo-
vanih izrazov opredelimo takole: v premem govoru ni omejitev; v od-
visnem je omejeno pojavljanje ekspresivnih izrazov, komunikacijski pa
podlegajo specifičnim interpretacijskim pravilom; v polpremem govoru
je izključeno pojavljanje komunikacijskih izrazov.
Interpretacijska pravila nas pripeljejo na tretjo skladenjsko raven
tvorbene slovnice, t. i. logično obliko, in s tem k semantični razsežnosti
teorije A. Banfield. Da bi utemeljila generativistično semantiko poroča-
nega govora, je avtorica vpeljala nekaj novih konceptov, ki niso bili spre-
jeti med univerzalne koncepte tvorbene slovnice na ravni LO, vendar so
13 Za »nesubjektivno osebo« gl. É. Benveniste, Problemi splošne lingvistike I, n. d., 253.
todi tvorbene slovnice, hkrati pa je odvisna od tradicionalne stilistike in
slovnice poročanega govora. Teorija ima tri razsežnosti. Prvo bi lahko
pogojno imenovali leksikološka, prek nje je teorija povezana s tradicio-
nalno stilistiko. A. Banfield v jeziku poleg nevtralnih izrazov opaža tudi
obstoj dveh tipov izrazov, ki s svojo pojavitvijo nujno evocirajo govore-
či subjekt in katerih interpretacija nujno zahteva sklicevanje nanj. Prvi
tip tvorijo t. i. komunikacijski izrazi, tj. tiste jezikovne entitete, v kate-
rih se neposredno reproducira struktura komunikacije (govorec–nago-
vorjenec). Jedro tega tipa so zaimki prve in druge osebe (jaz-ti kot »ne-
subjektivna oseba«):13 vsi drugi »polnopomenski« izrazi lahko (z vidi-
ka govorice) referirajo na poljubne predmete in subjekte, medtem ko jaz
in ti vselej referirata na en subjekt in na eno njegovo funkcijo v govorici:
biti govorec ali nagovorjenec. Na to ogrodje se veže tudi sistem glagolske
osebe, med komunikacijske izraze pa sodijo tudi velelniške konstrukcije,
vokativ samostalnikov, kadar zaznamuje nagovarjanje ipd.
Drugi tip »subjektivnih« izrazov, ki jih avtorica imenuje ekspresiv-
ni, lahko enačimo s tradicionalno kategorijo stilsko zaznamovanih izra-
zov. Sem sodijo medmeti, pomanjševalnice, žaljivke, ki so »zaznamova-
ni« že na ravni slovarja, kakor tudi večina tistih rab jezika, ki jih pozna-
mo pod imenom retorične fi gure: eksklamacije, epiteti, metafore itn.
Druga razsežnost teorije je skladenjska: A. Banfield izhaja iz tradi-
cionalne klasifikacije treh šablon poročanega govora, ki jo formalizira
z aparatom tvorbene slovnice. V podrobnosti se nam ni treba spuščati,
bistveno je zgolj dvoje: (i) A. Banfield vzpostavi skladenjsko razliko (g-
strukture in p-strukture) med premim, odvisnim in polpremim govo-
rom; (ii) te razlike so povezane z omejitvami pojavljanja komunikacij-
skih in ekspresivnih izrazov v posameznih konstrukcijah. Če se omeji-
mo zgolj na tisti del stavčnih konstrukcij, v katerih se tuji govor prena-
ša (tj. zanemarimo spremne/uvajalne dele), lahko distribucijo zaznamo-
vanih izrazov opredelimo takole: v premem govoru ni omejitev; v od-
visnem je omejeno pojavljanje ekspresivnih izrazov, komunikacijski pa
podlegajo specifičnim interpretacijskim pravilom; v polpremem govoru
je izključeno pojavljanje komunikacijskih izrazov.
Interpretacijska pravila nas pripeljejo na tretjo skladenjsko raven
tvorbene slovnice, t. i. logično obliko, in s tem k semantični razsežnosti
teorije A. Banfield. Da bi utemeljila generativistično semantiko poroča-
nega govora, je avtorica vpeljala nekaj novih konceptov, ki niso bili spre-
jeti med univerzalne koncepte tvorbene slovnice na ravni LO, vendar so
13 Za »nesubjektivno osebo« gl. É. Benveniste, Problemi splošne lingvistike I, n. d., 253.
