Page 156 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 156
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
izrekanjem besed (v nasprotju z zdravorazumskim prepričanjem) izvršu-
jemo dejanja. Izhajala je torej iz polja govora, toda nastala je s proučeva-
njem performativnih izrekov, torej izrekov besed, ki so že v sistemu je-
zika (pomensko) opredeljene s tem, da je z njihovim izrekanjem mogoče
izvršiti določen tip govornega dejanja. Ob tem se je tudi na tem podro-
čju izkazalo, da ni mogoče ugotoviti nikakršnega enoznačnega ujema-
nja med obema ravnema, kar je razvidno ob Searlovi problematiki indi-
rektnih govornih dejanj.8 Problem je, na kratko, tale: obstaja določen iz-
raz, markiran za izvrševanje nekega tipa govornega dejanja. Toda hkra-
ti je (i) mogoče isto dejanje izvršiti tudi z uporabo kakega drugega izra-
za, s prvim izrazom pa lahko (ii) izvršimo še kak drug ali tretji tip govor-
nega dejanja.
Kot drugi zgled nam lahko služi kar poročani govor. V njem se iz-
kristalizira dvojna vpisanost ene temeljnih razsežnosti človeške govori-
ce, ki jo razločuje od živalskih, možnosti, da izreki referirajo in reagira-
jo na druge izreke.9
Tudi v tem primeru nastopajo učinki »poročanja« tako na ravni go-
vora kot na ravni jezika. Kot govorci smo sposobni prepoznati, kdaj nam
sogovornik poroča o tujih izrekih oziroma, širše, kdaj je njegov izrek iz-
rečen s stališča, ki ni »njegovo«, četudi pri tem ni uporabil jezikovnih
sredstev poročanega govora. Ta so torej gramatikalizirana, v sistem jezi-
ka vpisana sredstva za poročanje o tujih izrekih oziroma, splošneje, za
razločevanje lastnega stališča in besed od tujih. Ničta stopnja te razlike
med jezikovno in govorno zaznamovanostjo tujosti je, denimo, ustni pre-
mi govor brez spremnega stavka.
Že iz tega je razvidno, da je konstrukcija slovničnega pojma poroča-
nega govora odvisna od upoštevanja vidikov, ki ne sodijo v območje je-
zika. Lingvistično kategorijo kot tako je moč vzpostaviti šele, če na po-
jave, ki jih pojasnjuje, pogledamo od zunaj, s pozicije govora, jezikovne
rabe. Za ilustracijo si oglejmo obravnavo poročanega govora v slovničnih
priročnikih. V ruskem visokošolskem učbeniku skladnje10 je odvisni go-
vor obravnavan na dveh mestih: najprej kot primer zložene kompleksne
povedi, kakršne tvorimo s pomočjo pojasnjevalnih (iz’’ jasnitel’nye) ve-
znikov ob glagolih rekanja; nato ponovno v poglavju z zgovornim naslo-
vom »Komunikacijsko-sintaktična organizacija besedila«. Šele tu, zno-
traj nekega hibridnega znanstvenega polja med skladnjo, besediloslov-
jem in pragmatiko, je mogoče vpeljati kategorijo poročanega govora; kri-
8 O. Ducrot, Izrekanje in izrečeno, slov. prev. J. Šumič Riha, Ljubljana 1988, 227.
9 É. Benveniste, Problemi splošne lingvistike I, slov. prev. I. Žagar, B. Nežmah, Ljubljana 1988, 70–71.
10 Sovremennyj russkij jazyk, ur. L. A. Novikov, Sankt Peterburg 2001, 779–786, 822–825.
izrekanjem besed (v nasprotju z zdravorazumskim prepričanjem) izvršu-
jemo dejanja. Izhajala je torej iz polja govora, toda nastala je s proučeva-
njem performativnih izrekov, torej izrekov besed, ki so že v sistemu je-
zika (pomensko) opredeljene s tem, da je z njihovim izrekanjem mogoče
izvršiti določen tip govornega dejanja. Ob tem se je tudi na tem podro-
čju izkazalo, da ni mogoče ugotoviti nikakršnega enoznačnega ujema-
nja med obema ravnema, kar je razvidno ob Searlovi problematiki indi-
rektnih govornih dejanj.8 Problem je, na kratko, tale: obstaja določen iz-
raz, markiran za izvrševanje nekega tipa govornega dejanja. Toda hkra-
ti je (i) mogoče isto dejanje izvršiti tudi z uporabo kakega drugega izra-
za, s prvim izrazom pa lahko (ii) izvršimo še kak drug ali tretji tip govor-
nega dejanja.
Kot drugi zgled nam lahko služi kar poročani govor. V njem se iz-
kristalizira dvojna vpisanost ene temeljnih razsežnosti človeške govori-
ce, ki jo razločuje od živalskih, možnosti, da izreki referirajo in reagira-
jo na druge izreke.9
Tudi v tem primeru nastopajo učinki »poročanja« tako na ravni go-
vora kot na ravni jezika. Kot govorci smo sposobni prepoznati, kdaj nam
sogovornik poroča o tujih izrekih oziroma, širše, kdaj je njegov izrek iz-
rečen s stališča, ki ni »njegovo«, četudi pri tem ni uporabil jezikovnih
sredstev poročanega govora. Ta so torej gramatikalizirana, v sistem jezi-
ka vpisana sredstva za poročanje o tujih izrekih oziroma, splošneje, za
razločevanje lastnega stališča in besed od tujih. Ničta stopnja te razlike
med jezikovno in govorno zaznamovanostjo tujosti je, denimo, ustni pre-
mi govor brez spremnega stavka.
Že iz tega je razvidno, da je konstrukcija slovničnega pojma poroča-
nega govora odvisna od upoštevanja vidikov, ki ne sodijo v območje je-
zika. Lingvistično kategorijo kot tako je moč vzpostaviti šele, če na po-
jave, ki jih pojasnjuje, pogledamo od zunaj, s pozicije govora, jezikovne
rabe. Za ilustracijo si oglejmo obravnavo poročanega govora v slovničnih
priročnikih. V ruskem visokošolskem učbeniku skladnje10 je odvisni go-
vor obravnavan na dveh mestih: najprej kot primer zložene kompleksne
povedi, kakršne tvorimo s pomočjo pojasnjevalnih (iz’’ jasnitel’nye) ve-
znikov ob glagolih rekanja; nato ponovno v poglavju z zgovornim naslo-
vom »Komunikacijsko-sintaktična organizacija besedila«. Šele tu, zno-
traj nekega hibridnega znanstvenega polja med skladnjo, besediloslov-
jem in pragmatiko, je mogoče vpeljati kategorijo poročanega govora; kri-
8 O. Ducrot, Izrekanje in izrečeno, slov. prev. J. Šumič Riha, Ljubljana 1988, 227.
9 É. Benveniste, Problemi splošne lingvistike I, slov. prev. I. Žagar, B. Nežmah, Ljubljana 1988, 70–71.
10 Sovremennyj russkij jazyk, ur. L. A. Novikov, Sankt Peterburg 2001, 779–786, 822–825.
