Page 155 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 155
razmerje med lingvistiko in pragmatiko ter »tuji govor«
Opraviti imamo z navedki v odvisniku, ki pa so lahko hkrati deloma
– kot v našem primeru – tudi dobesedni, s poročanjem o realnosti govo-
ra, zavesti ali opisom dogodkov in njihovih udeležencev, v katerih so ne-
kateri jezikovni segmenti hkrati sredstva za ubesedenje teh realnosti kot
tudi dejanske jezikovne manifestacije govora ali zavesti oseb, o katerih se
poroča oziroma se jih opisuje. V logiki in filozofiji jezika se takšno na-
vajanje analizira kot hkrati uporabo (use) in omembo (mention), saj iz-
raz istočasno referira na realnost zunaj sebe in demonstrira to realnost.5
V tretjo kategorijo so vključeni »retorični« učinki, kakršni so ironi-
ja, nekatere oblike zanikanja, stilizacije ipd.
Od tod lahko preidemo k opredelitvi osnovnih epistemoloških po-
tez bahtinovske koncepcije tujega govora oziroma koncepcije govorice
Bahtinovega kroga.
Najprej lahko ugotovimo, da je tuji govor protipostavljen kategoriji
poročanega govora, kot jo pozna tradicionalna slovnica. Obsega namreč
precej širši spekter pojavov, bistveno pa je, da ti pojavi tvorijo nekakšen
»naravni razred«, zaradi česar je splošna pojasnitev pojavov pročanega
govora mogoča zgolj v širšem okviru teorije tujega govora.
Nadalje je očitno, da pojavov tujega govora ni mogoče artikulirati
znotraj ene same discipline znanosti o govorici. Ob nastanku koncepci-
je je to opazila tudi sočasna strukturalistična jezikoslovna kritika, ki je
Vološinovu očitala, da »jezikovno dejstvo zamenjuje s stilističnim«,6 s
čimer je problematizirala zavestno umestitev problematike med lingvi-
stiko in stilistiko oziroma literarno vedo. Bahtin je proti koncu svojega
življenja kot pendant lingvistiki začel snovati t. i. metalingvistiko,7 da-
nes se problem tujega govora zastavlja hkrati znotraj lingvistike in pra-
gmatike.
Tretja razsežnost, ki opredeljuje bahtinovsko koncepcijo govorice
nasploh, je njena deklarirana sociološkost: izhodišče je govor, predmet
so realni učinki rabe jezika.
Te abstraktne opredelitve nakazujejo več epistemoloških vprašanj,
ki jih bomo postopoma jasneje artikulirali.
Najprej je razvidno, da nekatere razsežnosti govorice zaznavamo
tako v polju jezika kakor tudi v polju govora. Filozofija vsakdanje govo-
rice je, denimo, gradila iz spoznanja, da imajo izreki realne učinke, da z
5 F. Coulmas, Reported Speech: Some General Issues, v: Direct and Indirect Speech, ur. F. Coulmas, Ber-
lin 1986.
6 R. O. Šor, V. N. Vološinov, Marksizm i filosofija jazyka, Russkij jazyk v sovetskoj škole 3 (1929) (http://
www2.unil.ch/slav/ling/textes/Shor29b.html), 149–154.
7 M. M. Bahtin, Problemi poetike Dostojevskega, slov. prev. U. Zabukovec, Ljubljana 2007, 205–230.
Opraviti imamo z navedki v odvisniku, ki pa so lahko hkrati deloma
– kot v našem primeru – tudi dobesedni, s poročanjem o realnosti govo-
ra, zavesti ali opisom dogodkov in njihovih udeležencev, v katerih so ne-
kateri jezikovni segmenti hkrati sredstva za ubesedenje teh realnosti kot
tudi dejanske jezikovne manifestacije govora ali zavesti oseb, o katerih se
poroča oziroma se jih opisuje. V logiki in filozofiji jezika se takšno na-
vajanje analizira kot hkrati uporabo (use) in omembo (mention), saj iz-
raz istočasno referira na realnost zunaj sebe in demonstrira to realnost.5
V tretjo kategorijo so vključeni »retorični« učinki, kakršni so ironi-
ja, nekatere oblike zanikanja, stilizacije ipd.
Od tod lahko preidemo k opredelitvi osnovnih epistemoloških po-
tez bahtinovske koncepcije tujega govora oziroma koncepcije govorice
Bahtinovega kroga.
Najprej lahko ugotovimo, da je tuji govor protipostavljen kategoriji
poročanega govora, kot jo pozna tradicionalna slovnica. Obsega namreč
precej širši spekter pojavov, bistveno pa je, da ti pojavi tvorijo nekakšen
»naravni razred«, zaradi česar je splošna pojasnitev pojavov pročanega
govora mogoča zgolj v širšem okviru teorije tujega govora.
Nadalje je očitno, da pojavov tujega govora ni mogoče artikulirati
znotraj ene same discipline znanosti o govorici. Ob nastanku koncepci-
je je to opazila tudi sočasna strukturalistična jezikoslovna kritika, ki je
Vološinovu očitala, da »jezikovno dejstvo zamenjuje s stilističnim«,6 s
čimer je problematizirala zavestno umestitev problematike med lingvi-
stiko in stilistiko oziroma literarno vedo. Bahtin je proti koncu svojega
življenja kot pendant lingvistiki začel snovati t. i. metalingvistiko,7 da-
nes se problem tujega govora zastavlja hkrati znotraj lingvistike in pra-
gmatike.
Tretja razsežnost, ki opredeljuje bahtinovsko koncepcijo govorice
nasploh, je njena deklarirana sociološkost: izhodišče je govor, predmet
so realni učinki rabe jezika.
Te abstraktne opredelitve nakazujejo več epistemoloških vprašanj,
ki jih bomo postopoma jasneje artikulirali.
Najprej je razvidno, da nekatere razsežnosti govorice zaznavamo
tako v polju jezika kakor tudi v polju govora. Filozofija vsakdanje govo-
rice je, denimo, gradila iz spoznanja, da imajo izreki realne učinke, da z
5 F. Coulmas, Reported Speech: Some General Issues, v: Direct and Indirect Speech, ur. F. Coulmas, Ber-
lin 1986.
6 R. O. Šor, V. N. Vološinov, Marksizm i filosofija jazyka, Russkij jazyk v sovetskoj škole 3 (1929) (http://
www2.unil.ch/slav/ling/textes/Shor29b.html), 149–154.
7 M. M. Bahtin, Problemi poetike Dostojevskega, slov. prev. U. Zabukovec, Ljubljana 2007, 205–230.
