Page 153 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 153
merje med
lingvistiko
in pragmatiko
ter »tuji govor«
Marko Kržan
Zdi se, da je za delovanje znanosti značilna sinhronost dveh pro-
cesov, njeni rezultati pa so odvisni od tega, kateri od njiju v da-
nem trenutku prevladuje. Prvi proces lahko označimo kot obdelovanje
empiričnega, »realnega« predmeta s konceptualnim aparatom znano-
sti oziroma – kar je le njegova druga plat – kot vzpostavljanje znanstve-
nega predmeta, ki pojasnjuje realne procese onstran njihovega samoni-
klega videza. Drugi proces je metaoperacija na prvem, premišljanje raz-
merja med realnim in znanstvenim predmetom oziroma formulacije
tega razmerja, kakor jo skoz transformacijo prvega v drugega proizva-
ja dana znanost.
V času zložnega, predvidljivega napredovanja znanosti ostaja dru-
gi proces v ozadju, v ospredje pride v obdobjih in trenutkih »krize zna-
nosti« in »epistemičnih rezov«. Prvi izraz meri na obdobja, ko neka
znanost podvomi o ustreznosti obstoječe formulacije razmerja med re-
alnim in znanstvenim predmetom za razkrivanje in pojasnjevanje real-
nih učinkujočih sil in njihovih medsebojnih razmerij. Leta 1947, torej
v času, ko je strukturalizem v lingvistiki dosegel svoj vrhunec, in v tre-
nutku, ko je začenjal svoj zmagoviti pohod na področje humanistike, je
njegov najvidnejši predstavnik Émile Benveniste zapisal, da je mogoče
»vsako koherentno in urejeno manifestacijo kolektivnega življenja /…/
pretvoriti v igro, če ji odvzamemo vzročno ali dejstveno motivacijo, ki ji
zagotavlja učinkovitost«.1 S tem skokom v teorijo igre je problematiziral
adekvatnost strukturalistične konstrukcije znanstvenega predmeta re-
1 Nav. po J.-C, Milner, Strukturalizem: liki in paradigma, slov. prev. E. D. Bahovec idr., Ljubljana 2003,
201–202.
lingvistiko
in pragmatiko
ter »tuji govor«
Marko Kržan
Zdi se, da je za delovanje znanosti značilna sinhronost dveh pro-
cesov, njeni rezultati pa so odvisni od tega, kateri od njiju v da-
nem trenutku prevladuje. Prvi proces lahko označimo kot obdelovanje
empiričnega, »realnega« predmeta s konceptualnim aparatom znano-
sti oziroma – kar je le njegova druga plat – kot vzpostavljanje znanstve-
nega predmeta, ki pojasnjuje realne procese onstran njihovega samoni-
klega videza. Drugi proces je metaoperacija na prvem, premišljanje raz-
merja med realnim in znanstvenim predmetom oziroma formulacije
tega razmerja, kakor jo skoz transformacijo prvega v drugega proizva-
ja dana znanost.
V času zložnega, predvidljivega napredovanja znanosti ostaja dru-
gi proces v ozadju, v ospredje pride v obdobjih in trenutkih »krize zna-
nosti« in »epistemičnih rezov«. Prvi izraz meri na obdobja, ko neka
znanost podvomi o ustreznosti obstoječe formulacije razmerja med re-
alnim in znanstvenim predmetom za razkrivanje in pojasnjevanje real-
nih učinkujočih sil in njihovih medsebojnih razmerij. Leta 1947, torej
v času, ko je strukturalizem v lingvistiki dosegel svoj vrhunec, in v tre-
nutku, ko je začenjal svoj zmagoviti pohod na področje humanistike, je
njegov najvidnejši predstavnik Émile Benveniste zapisal, da je mogoče
»vsako koherentno in urejeno manifestacijo kolektivnega življenja /…/
pretvoriti v igro, če ji odvzamemo vzročno ali dejstveno motivacijo, ki ji
zagotavlja učinkovitost«.1 S tem skokom v teorijo igre je problematiziral
adekvatnost strukturalistične konstrukcije znanstvenega predmeta re-
1 Nav. po J.-C, Milner, Strukturalizem: liki in paradigma, slov. prev. E. D. Bahovec idr., Ljubljana 2003,
201–202.
