Page 145 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 145
teorija dejavne govorice in v. n. vološinov
Kljub vsemu pa teoretskih vzrokov ne gre zanemariti. Navsezadnje
si je lingvistika prav tedaj zagotovila avtonomen in na videz trden polo-
žaj med posebnimi znanostmi. Malo verjetno je bilo, da bi zmogla pri-
sluhniti težnjam, ki so radikalno podvomile o pravilnosti njene temeljne
epistemološke poteze, konstitucije znanstvenega objekta. Tudi redki še
delujoči strukturalisti v SZ, kjer je bil problem artikulacije znanosti o je-
ziku na znanost o družbi najbolj aktualen, so s kritiko Vološinova opra-
vili razmeroma zlahka. Kolikor so izhajali iz saussurovske konstrukcije
znanstvenega objekta, se jim je njegova epistemološka kritika kazala kot
epistemološka napaka, ki naj bi temeljila na zamenjevanju objektov ling-
vistike in stilistike, jezika in umetnostne besede, 23 medtem ko so pogoj
za možnost ustrezne artikulacije na teorijo družbe videli prav v »objek-
tivnosti« jezikovnega sistema.24
Paradoksno je, da je srečanje med vološinovsko kritiko in lingvisti-
ko spodletelo tudi drugikrat, tokrat v šestdesetih letih. Čeprav je bilo te-
daj pričakovati, da se bo jezikoslovje s svojim konceptualnim orodjem
posvetilo proučevanju povezav med jezikom in »ostalimi družbenimi
fenomeni ter da bo intenzivno proučevalo, na primer, ideološko uteme-
ljenost jezikovne prakse /…/, se je zgodilo nekaj popolnoma drugega: na
lingvistično sceno je stopil Noam Chomsky«.25 Skratka, delo Bahtino-
vega kroga so reaktualizirali prav v času zatona strukturalističnega raz-
iskovalnega programa v lingvistiki, tako da je bila v tem krogu vsebova-
na kritika, ki jo je povzel nastajajoči poststrukturalizem, glede na polje
lingvistike v najboljšem primeru zunanja, kolikor se ni nasploh omejila
na področje proučevanja sekundarnih sistemov pomenjanja. Ideje Bah-
tinovega kroga so bile tako izključene iz epistemološke razprave, ki bi se
lahko odprla v trenutku, ko je bilo problem nemoči strukturalnega jezi-
koslovja mogoče zastaviti iz njegove notranjosti. Tako je njegov vodilni
predstavnik Émile Benveniste že leta 1947 zapisal:
Da bi se kakšna dejavnost preobrnila v igro, je pravzaprav potrebno in zado-
šča, da jo jemljemo v njeni organizirani strukturi, tako da abstrahiramo »re-
alni cilj«, ki si ga je zadala: igra pravica s svojim ceremonialom, če zanemari-
mo usodni vzrok; igra politika, ki se odvija med mnogimi oblikami in pra-
vili, če zanemarimo oblast ljudi /…/ Vsako koherentno in urejeno manife-
stacijo kolektivnega ali individualnega življenja je mogoče pretvoriti v igro,
23 Prim.: R. O. Šor, V. N. Vološinov, Marksizm i filosofija jazyka, Russkij jazyk v sovetskoj škole 3 (1929)
(http://www2.unil.ch/slav/ling/textes/Shor29b.html).
24 Prim.: J. V. Loja, V. N. Vološinov, Marksizm i filosofija jazyka, Na literaturnom postu 8 (1929) (http://
www2.unil.ch/slav/ling/textes/Loja29a.html).
25 D. Škiljan, Kraj lingvistike?, n. d., 78.
Kljub vsemu pa teoretskih vzrokov ne gre zanemariti. Navsezadnje
si je lingvistika prav tedaj zagotovila avtonomen in na videz trden polo-
žaj med posebnimi znanostmi. Malo verjetno je bilo, da bi zmogla pri-
sluhniti težnjam, ki so radikalno podvomile o pravilnosti njene temeljne
epistemološke poteze, konstitucije znanstvenega objekta. Tudi redki še
delujoči strukturalisti v SZ, kjer je bil problem artikulacije znanosti o je-
ziku na znanost o družbi najbolj aktualen, so s kritiko Vološinova opra-
vili razmeroma zlahka. Kolikor so izhajali iz saussurovske konstrukcije
znanstvenega objekta, se jim je njegova epistemološka kritika kazala kot
epistemološka napaka, ki naj bi temeljila na zamenjevanju objektov ling-
vistike in stilistike, jezika in umetnostne besede, 23 medtem ko so pogoj
za možnost ustrezne artikulacije na teorijo družbe videli prav v »objek-
tivnosti« jezikovnega sistema.24
Paradoksno je, da je srečanje med vološinovsko kritiko in lingvisti-
ko spodletelo tudi drugikrat, tokrat v šestdesetih letih. Čeprav je bilo te-
daj pričakovati, da se bo jezikoslovje s svojim konceptualnim orodjem
posvetilo proučevanju povezav med jezikom in »ostalimi družbenimi
fenomeni ter da bo intenzivno proučevalo, na primer, ideološko uteme-
ljenost jezikovne prakse /…/, se je zgodilo nekaj popolnoma drugega: na
lingvistično sceno je stopil Noam Chomsky«.25 Skratka, delo Bahtino-
vega kroga so reaktualizirali prav v času zatona strukturalističnega raz-
iskovalnega programa v lingvistiki, tako da je bila v tem krogu vsebova-
na kritika, ki jo je povzel nastajajoči poststrukturalizem, glede na polje
lingvistike v najboljšem primeru zunanja, kolikor se ni nasploh omejila
na področje proučevanja sekundarnih sistemov pomenjanja. Ideje Bah-
tinovega kroga so bile tako izključene iz epistemološke razprave, ki bi se
lahko odprla v trenutku, ko je bilo problem nemoči strukturalnega jezi-
koslovja mogoče zastaviti iz njegove notranjosti. Tako je njegov vodilni
predstavnik Émile Benveniste že leta 1947 zapisal:
Da bi se kakšna dejavnost preobrnila v igro, je pravzaprav potrebno in zado-
šča, da jo jemljemo v njeni organizirani strukturi, tako da abstrahiramo »re-
alni cilj«, ki si ga je zadala: igra pravica s svojim ceremonialom, če zanemari-
mo usodni vzrok; igra politika, ki se odvija med mnogimi oblikami in pra-
vili, če zanemarimo oblast ljudi /…/ Vsako koherentno in urejeno manife-
stacijo kolektivnega ali individualnega življenja je mogoče pretvoriti v igro,
23 Prim.: R. O. Šor, V. N. Vološinov, Marksizm i filosofija jazyka, Russkij jazyk v sovetskoj škole 3 (1929)
(http://www2.unil.ch/slav/ling/textes/Shor29b.html).
24 Prim.: J. V. Loja, V. N. Vološinov, Marksizm i filosofija jazyka, Na literaturnom postu 8 (1929) (http://
www2.unil.ch/slav/ling/textes/Loja29a.html).
25 D. Škiljan, Kraj lingvistike?, n. d., 78.
